Če je z bolnikom kdo od svojcev ali reševalec, je morda nekoliko lažje, kdor pa pride sam, se že zato, ker ga preplavljajo skrbi o zdravju, težko znajde v gneči ljudi in labirintu hodnikov. K sreči so v avli prostovoljci, ki z usmerjanjem, prijazno besedo in spremstvom pomagajo tako tistim, ki dnevno prihajajo na preglede in terapije, kot hospitaliziranim bolnikov.
Kdor želi postati prostovoljec, in takih srčnih ljudi ni malo, mora najprej na dvodnevno usposabljanje na Slovenski filantropiji (SF), združenju za promocijo prostovoljstva, je povedala Nevenka Alja Gladek, strokovna sodelavka za razvoj prostovoljstva v javnih zavodih, ki že vrsto let dela na tej nevladni organizaciji. Usposabljanja, ki so namenjena predstavitvi prostovoljstva, etičnega kodeksa, odgovornosti prostovoljca, običajno vodijo v paru, največkrat prav naša sogovornica skupaj s Primožem Jamškom, ki na SF vodi program prostovoljstva. Na leto jih pripravijo vsaj dvanajst, nekatera tudi na terenu, npr. v Murski Soboti. SF si namreč prizadeva za razvoj prostovoljstva v vseh slovenskih bolnišnicah, saj to pomembno prispeva k lajšanju stisk obolelih in njihovih svojcev. »Prostovoljci obogatijo in popestrijo bivanje pacientov v bolnišnicah in dvigajo kakovost njihovega življenja med rehabilitacijo in okrevanjem. Z drobnimi uslugami, kot so branje, klepet, spremstvo na sprehodih in obisk po predhodnem dogovoru, prevzemajo vlogo sogovornika, spremljevalca in prijatelja. Kljub predani in prizadevni strokovni oskrbi zdravstvenega osebja ljudi v bolnišnicah pestijo skrbi, stiske in bolečine, zato so jim prostovoljci dobrodošla podpora in spodbuda.«
Tisti, ki si želijo to plemenito delo opravljati na Onkološkem inštitutu (OI) Ljubljana, se morajo udeležiti še enodnevnega usposabljanja, ki ga vodijo medicinska sestra, pravnica in drugi strokovnjaki z inštituta. Nataša Zlodej, univ. dipl. soc. delavka, koordinatorica prostovoljcev na OI, pravi, da je med njimi največ žensk, v glavnem mlajših upokojenk, imajo pa tudi nekaj študentk. Moških je le za vzorec, trenutno so trije, prostovoljk pa je kar 27. »Nekaj se jih še uvaja, za dobro utečeno delo jih potrebujemo približno 35. Po opravljenem usposabljanju z vsakim sklenemo pisni dogovor in mu dodelimo mentorja, prostovoljca z izkušnjami. Samostojno, največ dvakrat na teden, lahko začne delati šele po dvomesečnem uvajanju.«
Izpolnjuje in osrečuje
Med njimi je tudi nekaj takih, ki so sami izkusili, kaj pomeni pogosto obiskovati zdravnike ali ležati v bolnišnici ter se soočati z negotovo prihodnostjo, vendar morata od konca zdravljenja do začetka prostovoljnega dela miniti najmanj dve leti, svojca pa pol leta. Mirjani Juričan se je že med zdravljenjem zdelo povsem samoumevno, da bo čez čas na OI prihajala v drugačni vlogi. »Prostovoljka na inštitutu sem že osmo leto. Rada in z veseljem prihajam, saj sem bolnim v oporo, moje delo je smiselno in koristno. Ljudje so zelo hvaležni, pridejo mi povedat, kako napreduje zdravljenje, neka gospa vsakokrat, ko pride na obsevanje, želi, da jo jaz odpeljem do ambulante. Razumem, kaj doživljajo, saj sem rehabilitirana onkološka bolnica. Bližnji me podpirajo in so ponosni name. Prizadene pa me, ko mi kdo, kar je sicer redko, reče, kaj ti pa je, a misliš delat zastonj.« Za svoj čas in trud, ki ga namenijo bolnikom, prostovoljci res ne prejemajo plačila, SF pa si prizadeva, da jim s pomočjo donatorjev povrne vsaj potne stroške, zlasti tistim, ki niso iz Ljubljane, kar jim je prvič uspelo lani.
Tudi Brina Žagar, doktorska študentka na filozofski fakulteti, ki je že diplomsko nalogo posvetila medicinski antropologiji, OI dobro pozna, saj se je tu zdravila zaradi limfoma. »Kot prostovoljka delam dobro leto. Tako kot preostali tudi jaz opravljam vse zadolžitve prostovoljcev – posredujem informacije, usmerjam, pospremim do ambulante, ponudim vodo, piškote, skrbim za garderobo, obiskujem bolnike po sobah in jih spremljam na krajše sprehode, v bolnišnično knjižnico, jim grem v trgovino, odnesem pismo na pošto … Stiki niso zgolj površinski, ampak pogosto zelo osebni. Najlepše je, ko povejo, da je terapija pomagala, da se počutijo bolje, najtežje pa seveda, ko vidiš, da jih boli, da jim je hudo.« Nevenka Alja Gladek in Nataša Zlodej dodajata, da je treba poskrbeti tudi za prostovoljce, zato imajo srečanja, na katerih podelijo svoje izkušnje in predloge (pomagajo štiri profesionalne supervizorke, ki so tudi same prostovoljke), predavanja in delavnice (npr. o reševanju konfliktov, komunikaciji), obiskali so Hišo hospica, pripravili so si prednovoletno druženje. Zaslužijo si, pritrdita, saj so zelo prizadevni in pogosto tudi sami organizirajo kakšen koncert ali razstavo.
Interes je, podpore premalo
Prostovoljstva ne razvijajo le na OI, ampak tudi v drugih zdravstvenih ustanovah, trenutno v UKC Ljubljana, URI Soča, splošnih bolnišnicah v Novem mestu, na Jesenicah, v Slovenj Gradcu, v Celju, v Murski Soboti, na Kliniki Golnik, v psihiatričnih bolnišnicah Begunje in Idrija. V treh od naštetih bolnišnic so prostovoljstvo v sodelovanju s Slovensko filantropijo uvedli lani, v preostalih pa zaradi pomanjkanja sistemske podpore prostovoljstvu v zdravstvenem sistemu prostovoljcev še ni ali jih ni več, je povedala Nevenka Alja Gladek s Slovenske filantropije, kjer si pri vzpostavljanju in razvoju prostovoljstva v slovenskih bolnišnicah želijo podpore ministrstva za zdravje in medicinske strokovne javnosti.