Statistike vse več držav potrjujejo, da se ženske za materinstvo odločajo v čedalje poznejši dobi, in čeprav ima taka odločitev veliko prednosti, psihiatrična stroka opozarja na hkratno večjo pojavnost poporodne depresije.
Finančna preskrbljenost, trdnejši partnerski odnos in ustaljena kariera so običajno poglavitni razlogi za poznejše starševstvo, a tako skrbno načrtovanje lahko pomeni tudi mnogo večji strah pred nepričakovanimi zapleti, paniko ob morebitnih spremembah in nepripravljenost, če zadeve krenejo v nekoliko drugačno smer, opozarjajo strokovnjaki z univerze v Oslu. »Take ženske so vajene, da imajo vse pod nadzorom, tako zasebnost kot kariero. A prihod otroka na svet je težko nadzorovati, pri tem najbolj naravnem in hkrati izjemno nepredvidljivem pojavu je treba biti nadvse fleksibilen, sicer se je nemogoče spopadati z morebitnim razočaranjem, s spremembami načrta. Občutki krivde in neutemeljeni strahovi so tako neizogibni,« je pojasnila vodja raziskave dr. Silje Marie Haga.
Poporodna depresija
Poporodna depresija v različnih oblikah prizadene okoli dve tretjini porodnic, na njen razvoj pa vplivajo biološki, sociološki in psihološki dejavniki. Najpogosteje se pojavi kratkotrajna in po vsej verjetnosti neškodljiva otožnost, v zadnjih letih pa je vse več tudi nevarnejših depresij in psihoz. Medtem ko gre biološkim dejavnikom pripisati predvsem hormonskemu neravnovesju, so za drugi dve skupini odločilni partnersko razmerje, odnosi v širši družini, samopodoba porodnice, izkušnje iz otroštva, vsakdanje skrbi, sposobnost prilagajanja starševski vlogi itn. In vse več razlogov za pojav težav strokovnjaki pripisujejo prav neskladju v pričakovanjih in odzivom na morebitna presenečenja ali razočaranja. Za mnoge je, denimo, poraz, če morajo po zdravniških napotkih odstopiti od skrbno izdelanega porodnega načrta in se sprijazniti s carskim rezom: številne mamice to sprejmejo kot lastno nezmožnost rojevanja, saj je vendarle moral nekdo drug pomagati otroku na svet. Mnoge se vdajo tudi neutemeljenim strahovom, da ne bodo zmogle dojiti, in se v strahu ter pomanjkanju samozavesti zatečejo k steklenički, hkrati pa trepetajo pred družbenim odzivom in obsodbo.
Veliko čustveno breme
»Ženske, ki se veselega pričakovanja lotijo bolj sproščeno, manj obremenjeno in z manj pričakovanji, se mnogo lažje spopadajo z morebitnimi razočaranji in nepredvidenimi izzivi. Za to pa seveda potrebujejo tudi podporo partnerja oziroma bližnje okolice in preprosto priznanje, da vsega morda le zmorejo same in da jih otrok lahko tudi izčrpa,« je še povedala dr. Hagova in opozorila, da lahko tudi preprosta otožnost, če jo zanemarimo in če so prisotni še neutemeljeni strahovi, nevarno preraste v depresijo ali psihozo, ki lahko poleg občutkov nizke samopodobe, pomanjkanja samozavesti, obupavanja in vztrajne žalosti prinese tudi dolgotrajni utrujenost in nespečnost. »Take mamice nikakor ne morejo uživati v materinstvu, lahko so celo nevarne za novorojenčka, saj se ne zmorejo spopadati s takim čustvenim bremenom, povrhu pa ženske, ki so še pred nekaj meseci nadzorovale vse v svojem življenju, poskušajo prikrivati težave, saj se bojijo stigme in vnovičnega poraza,« sklene dr. Hagova.
Poporodna depresija je razmeroma lahko ozdravljiva, sploh če pri terapijah sodeluje partner. Dolgotrajna in nezdravljena bolezen pa ima lahko več dolgoročnih neugodnih posledic, ki se ne kažejo zgolj pri ženski, temveč tudi pri odnosu med materjo in otrokom, trpi partnerski odnos, posledično se pojavlja še nesposobnost obvladovanja otroka. Težave v razpoloženju slej ko prej doletijo še moškega, ki pogosto tudi sam izkusi splošno anksioznost ali celo epizodo velike depresije.
