»Ta je sestavljena iz 4000 snovi. Med drugim iz katrana, arzena, naftalina, acetona, kadmija in svinca, v njej pa je tudi več kot 50 rakotvornih snovi,« nedrje belega zavitka oriše Helena Koprivnikar z Inštituta RS za varovanje zdravja, opozarjajoč, da varnega kajenja ni.
Veste, tudi lahke cigarete niso nič bolj zdrave od klasičnih,« Koprivnikarjeva uperja prst na majave in zavajajoče temelje, na katere se pri snubljenju za nakup papirnatih zavitkov opira tobačna industrija. »Pravzaprav utegnejo biti take cigarete celo bolj škodljive. Res je sicer, da imajo manj nikotina, vsebujejo pa bistveno več drugih, prav tako ali celo bolj škodljivih aditivov. Med drugim amoniak, ki iz cigarete sprošča nikotin,« dvome o varnem in zdravem kajenju dokončno pretrga eden najbolj zagnanih odstiralcev mitov o tobaku Tomaž Čakš, sicer direktor Zavoda za zdravstveno varstvo Ljubljana.
Lomljive kosti, gnili zobje
»Veliko škode naredi tudi katran, za katerega so znanstveniki že pred debelimi tremi desetletji dokazali, da se med kajenjem pritihotapi v pljuča, kjer odvrže na milijone sajastih delcev, medtem ko se ogljikov monoksid, znan kot eden najbolj strupenih plinov, splazi v kri, po kateri sicer potuje za človeški organizem prepotreben kisik. Da imajo torej kadilci bolj lomljive kosti, več težav s hrbtenico, zobmi, želodcem in očmi, da hitreje izgubijo sluh in so bolj podvrženi boleznim srca in ožilja, predvsem pa raku, ni treba obešati na veliki zvon. Prav tako so že davno naznanili, da so kadilci fizično manj zmogljivi, pogosteje zadihani,« Čakš povzame vse prevečkrat preslišane posledice, ki jih, je neomajen, daleč v neslišnost potiskajo predvsem spretni tobačni lobiji. Ker znajo druge pač vselej utišati, da uveljavijo svoje.
»Kako je sicer mogoče, da so bile cigarete še pred dobrim stoletjem zaradi pomanjkanja živeža zgolj izhod v sili, po drugi svetovni vojni pa so postale pravi bum in tobačne industrije so začele obračati nepojmljive milijarde.« Vsako leto jih zasučejo 10 milijard evrov in več, k čemur prispeva 1,3 milijarde kadilcev po vsem svetu.
To ni razvada, ampak odvisnost
»Med njimi je tudi četrtina Slovencev, starejših od petnajst let, ki po cigaretah segajo kljub zastrašujočim podatkom, da vsako leto zaradi kajenja pri nas umre več kot 3000 ljudi,« po statistiki lista Koprivnikarjeva, zavedajoč se, da se skrb vzbujajoče številke ne dotaknejo najbolj strastnih kadilcev. »Pa ne da si pred tem zatiskamo oči. Ne, ne! V kajenju preprosto tako uživaš, da si pri tem res ne beliš glave, kako škoduje in kako to na koncu koncev v resnici ni nikakršna razvada, ampak odvisnost, « pojasnila stresa Jaka Hergeršič iz Društva kadilcev in ljubiteljev tobaka. Priznavajoč, da se, kot številni drugi kadilci, zaradi zasvojenosti z nikotinom prav tako spoprijema z nemirom.
»Kar je poleg zaspanosti in nespečnosti jasno sporočilo, da receptorji v možganih nujno potrebujejo nikotin,« zasvojenosti žebljico na glavico zabije Čakš. »S kajenjem zato seveda ni mogoče preprosto opraviti. Številni nekdanji kadilci recimo poročajo, da so imeli hude težave, ko so se odločili vzeti slovo od cigaret. A mladi takih zgodb vse prevečkrat nočejo slišati, ampak slepo sledijo mitu, da od cigaret zlepa ne bodo zasvojeni, še posebno ne kmalu po začetku kajenja,« težave pri slovesu od tobačne opojnosti slika Koprivnikarjeva. »Ja, in prav v tem grmu tiči zajec. Ker so mladi najbolj dovzetni za mite, lahko hitro sežejo po cigaretah, mlajši ko začnejo kaditi, težje opravijo z odvisnostjo,« dokazana dejstva zaokroži Čakš.
Izrinjena zdravstvena vzgoja
»Ampak o vsem tem se pred leti ni veliko govorilo,« resnici v obraz strmi Hergeršič. »Moja generacija ni vedela praktično nič o škodljivosti kajenja. No, a tudi dandanes, ko so na dlani tako rekoč vse informacije, mladi o tem niso ravno na tekočem, saj jih v šolah o škodljivosti kajenja sploh ne poučujejo dovolj.« Ker so to, tako Jan Peloza, predsednik in ustanovitelj mladinskega združenja Brez izgovora Slovenija, zahtevali tobačni lobiji. In pri tem dosegli, da so iz učnega načrta črtali zdravstveno vzgojo, še preden je razbijanje mitov pri tem predmetu dodobra zaživelo.
| Pasti tobačnih lobijev; »Si predstavljate, da stadion Stožice sleherni dan do zadnjega kotička napolnimo z gledalci, vendar ogleda kadilske predstave ne preživi nihče, in ker je spektakel zaradi nikotina preveč mikaven, tobačna industrija v trenutku priskrbi nove gledalce?« Peloza svari mlade, kako se utegnejo na mah ujeti v past tobačnih lobijev, ki vse prevečkrat zamolčijo temno plat kajenja. Med drugim, da vsak dan na svetu zaradi tega umre kar 14.000 ljudi |
»Zato smo pred šestimi leti s pomočjo zdravstvenih ustanov, ki v Sloveniji kaj štejejo, udarili s projektom O2. Da zapolnimo vrzel in mlade poučimo, da kajenje ni nič drugega kot ujetništvo. Poleg tega v polnem zamahu udari po imunskem sistemu, botruje nadležnemu kašlju, okvari voh in okus, kajti ko vdihnemo vroč dim, ta požge brbončice za okus. To pa za nameček botruje temu, da kadilci bolj solijo jedi, kar prinaša nove zdravstvene tegobe. Začaran krog je torej sklenjen.«
Vržena kost
»Ja, in taki poučni prijemi, kakršnih so se lotili Peloza in druge organizacije, so, kot kažejo podatki, dobri. Če je, na primer, še pred desetimi leti poskusilo kaditi 65 odstotkov petnajstletnikov, je pred dvema letoma odstotek padel na 53, kar je za nas velik premik. Več besed torej namenimo kajenju, več je poteptanih mitov in manj laži in zavajanja,« prizadevanja društev hvali Koprivnikarjeva.
»No, uspeh pa bi bil gotovo še večji, če bi v šole vrnili zdravstveno vzgojo,« Hergeršič vrže kost pred šolsko ministrstvo, kjer vanjo zagrizejo in naznanijo, da je pobuda vsekakor izvedljiva. A kaj ko je zanjo poklican Zavod za šolstvo. Edini pristojen za tovrstne pobude. In tod se zatakne, saj konkretnega pojasnila, kaj bodo storili s pobudo, ne razkrijejo. Kost le vržejo naprej, pred prag staršev in družbe. Opominjajoč, da smo pri tej nalogi za pouk odgovorni vsi. Ne samo šole.
