Nekateri sledijo od zunaj vsiljenim, umetno ustvarjenim idealom, ki jih sprejmejo množice, drugi stavijo na naravna razmerja in pristnost posameznika. Izpostavljajo njegovo vsebino, dušo in srce. Obraz, ki odslikava življenjske zmage in poraze. Ob razpravah, kaj je lepo, se vedno krešejo mnenja. O tem in še marsičem drugem smo spregovorili z Nino Suvorov, dr. med., specialistko plastične, rekonstrukcijske in estetske kirurgije.
V kirurgiji je še vedno več moških kot žensk, čeprav se razmerje počasi le spreminja. Vi ste si že kot deklica želeli postati zdravnica. Od kod ta želja?
Res ne vem. Oče je naravoslovec – kemik, mama družboslovka. Od nekdaj sem imela pred seboj cilj, da bom delala v medicini. Že v vrtcu sem bila otroško naivno prepričana, da bom nekoč ozdravila vse bolne. Tudi sprejemnih izpitov nisem šla opravljat nikamor drugam.
Delate v Univerzitetnem kliničnem centru pa tudi v zasebni ordinaciji, medicinsko-estetskem centru. V medijih vas najpogosteje naslavljamo kot lepotno kirurginjo. Koliko se v resnici ukvarjate izključno s tem področjem?
Estetike je del, le približno petino tega, kar počnemo v našem poklicu; je le eno od štirih področij moje kirurške specialnosti. Tu so še kirurgija roke, mikrokirurgija oziroma rekonstruktivna kirurgija ter opekline. Za lažjo predstavo – gre na primer za poškodbe rok, pogosto zelo zahtevne, velikokrat posledice dela z delovnimi stroji, rekonstrukcije dojke po rakavih obolenjih in številna druga bolezenska ali poškodbena stanja. Plastična kirurgija je izredno raznovrstna, vsako področje ponuja drugačen izziv. Zmotno je, da večina ljudi ob besedi plastik pomisli le na lepotno kirurgijo.
Ta je zagotovo najbolj razvpita, saj so slabi lepotni kirurgi uničili že marsikateri obraz – tudi znane osebnosti. Ni malo zdravnikov, ki se ukvarjajo s tem, čeprav niso specialisti.
Žal je res. Naša specializacija traja šest let, vendar je številni lepotni kirurgi nimajo opravljene. Estetski kirurg je lahko vsak kirurg, ker ni zakona, ki bi določil, kdo sploh lahko to počne. Borimo se proti temu, vendar za zdaj neuspešno.
Veliko izkušenj ste si nabrali tudi na tujem. Med specializacijo v Sloveniji, opravljeno s posebno pohvalo, je bil vaš mentor večinoma dr. Franc Planinšek, ki velja za zahtevnega in nepopustljivega. Česa najpomembnejšega vas je naučil?
Dr. Planinšek zna biti zelo zahteven in nepopustljiv ... (Smeh.) Naučil me je ogromno in za to sem mu hvaležna. Pri njem sta ključna natančnost in izreden občutek za estetiko. Tudi to, kako ravnati s tkivi ter da nikoli ne odnehaš, se ne zadovoljiš, dokler ni narejeno tako, kot je treba, pa čeprav to pomeni denimo že narejeno dojko popolnoma podreti in jo oblikovati še enkrat. Moram pa dodati, da niso drugi kolegi prav nič drugačni, od vsakogar se lahko kaj naučiš.
Kaj vas je posebej obogatilo oziroma presenetilo, ko ste študirali in delali v tujini?
Največ sem se izpolnjevala v Ameriki, med drugim v teksaškem centru MD Anderson v Houstonu, eni od dveh najboljših institucij na svetu, kar zadeva boj proti raku, ter v Louisvillu v Kentuckyju, kjer je odličen center za roko. V tujini vedno ugotavljam, da je strokovnost v Sloveniji na povsem primerljivi in izredno visoki ravni, medtem ko imamo organizacijsko gledano veliko prostora za izboljšave.
Imate kirurginje drugačna estetska merila kot vaši moški kolegi?
Nekatere ženske ti zagotovo bolj zaupajo, se laže sprostijo in ti razložijo, kaj si želijo. To je lahko zame prednost.
Klišejsko rečeno, ampak moški bi mogoče prej rekel – ja, seveda vam bomo naredili še večje prsi!
Morda res. Moški gledajo z drugačnimi očmi. Večinoma vidijo le večje prsi, medtem ko se ženske pogosteje vprašajo, kako jih bodo potem tudi nosile. Ogromne prsi niso prav zelo praktične.
Ste del močnega globalnega gibanja pomlajevanja, t. i. antiageinga, ki vključuje tehnike, pri katerih ne uporabljate noža, temveč vbrizgavate botoks in druga polnila. Kje je meja? Vsak dan nas namreč v multimedijih preseneti kakšna podoba več, ko je obraz posameznika, tudi svetovnih zvezd, brezoseben.
Včasih je bilo tako, da se do same operacije z nožem – faceliftinga, ko je bila ženska stara približno šestdeset let, ni dalo narediti prav veliko. Razlika prej in potem je bila seveda večinoma zelo dramatična, izumetničena. Kadar namreč hočeš zategniti tkiva, ki so že zelo povešena, moraš odstraniti ogromno kože. Botoks oziroma botulinum toksin, hialuronska kislina in podobna polnila so lahko zelo dobro orožje v odlaganju staranja. Kadar takšno snov stalno vbrizgavaš v mišice, preprosto ne more nastati toliko gub, kakor bi sicer. Po tem postopku naj bi posegli že v petintridesetih, štiridesetih letih, dokler gube še niso prav globoke. Sama sem zagovornica naravnega videza.
Včasih se vendarle pretirava in uporabnik botoksa ne more več izražati svoje mimike, kot lahko vidimo tudi pri nekaterih igralkah in televizijskih osebnostih.
Odvisno od izvajalca, ki briše gube. Tehnike injiciranja botoksa se spreminjajo. Pred leti je bil priljubljen t. i. zmrznjen videz, obrazi niso bili sposobni izražanja različnih razpoloženj in čustev. V zadnjih letih pa je glavno vodilo antiageing industrije osvežen, a kljub temu zelo naraven videz. Botoks je mogoče vbrizgati tudi tako, da še vedno delno ohraniš mimiko.
Ti postopki vključujejo tudi ogromno tveganja. Kaj vse gre lahko narobe?
Zelo pomembno je, da jih izvaja primerno usposobljen in izkušen zdravnik. Vsaka od omenjenih pomlajevalnih tehnik je lahko nevarna, pa čeprav je nevarnost relativen pojem. Če bi denimo polnilo vbrizgali v žilo, ki prehranjuje določen predel kože, jo tako zamašili, lahko posledično odmre ves ta del kože. (Na svojem licu s prsti nakaže razdaljo treh do petih centimetrov, op. a.) Zaradi neprekrvljenosti kože nastane velika rana in se zaceli z grdo brazgotino. Ali pa če denimo s hialuronsko kislino odstranjujemo podočnjake ali gubo med očmi, lahko ob preglobokem vpiku, kar se sicer dogaja zelo redko, povzročimo slepoto. Ob napačnem vbrizgu botoksa pa lahko osebi denimo pade veka. Pacient nato s spuščeno veko hodi po svetu najmanj štiri tedne. To zagotovo niso popolnoma nedolžne stvari. Prav zato jih ne more izvajati kar vsak.
V čem je drugačno pomlajevanje s t. i. plazmo, pri katerem gre za naravno snov iz lastnega telesa?
Za pomlajevanje z lastno trombocitno plazmo se pogosto odločijo tisti, ki jih ne mikajo botoks in podobni tujki, telesu nelastne substance. Iz lastne krvi s postopkom centrifugiranja ločimo krvne celice tako, da se ohrani le plazma, bogata s trombociti, rastnimi faktorji in matičnimi celicami. Nato jo vbrizgamo v težavne predele podkožja in stimuliramo fibroblaste k tvorbi kolagena, ki začne z leti upadati. S tem se izboljša elastičnost, prožnost kože.
Kateri zapleti so mogoči tukaj?
Zapletov tu skoraj ni. Mogoča so vnetja, čeprav se meni to še ni zgodilo. Morda je malo zoprno, ker si prvi dan po posegu malo rdeč, otekel v obraz, drugi dan pa je že vse v redu.
Katero od omenjenih tehnik uporabljate tudi vi?
Tega ne skrivam. Seveda zagovarjam to, kar delam, vendar sledim zmernosti. Botoks uporabljam že več let, motili sta me navpični gubi med obrvmi, zaradi katerih sem delovala zelo strogo. Zaradi botoksa sem prijaznejša. (Smeh.) Drugega za zdaj še ne potrebujem.
Omenjeni postopki pomlajevanja stanejo od tristo do petsto evrov, včasih pa tudi več kot tisoč. Učinek traja od nekaj mesecev do pol leta. Zakaj so cene tako zasoljene?
V našem delu so velik strošek tudi materiali. Plača se seveda še strokovna izvedba. Če bi kdo ponujal botoks ali polnila po ceni, ki bi bila precej nižja od drugih ponudnikov, bi se vprašala o strokovnosti izvedbe injiciranja in kakovosti uporabljenih materialov. Na trgu, zlasti kitajskem, je mogoče dobiti ogromno cenejših proizvodov, ki so zelo dvomljive kakovosti in tako lahko zelo nevarni.
Gledano v odstotkih, koliko imate pacientov in koliko pacientk, ki se pridejo pomlajevat k vam?
Osemdeset odstotkov je žensk, dvajset odstotkov moških. Teh je vedno več, predvsem tistih, starih več kot štirideset let, saj so vse bolj občutljivi glede svojega videza. Očitno mnenje, da gube le še pripomorejo k moškemu šarmu, ne velja več tako trdno. (Smeh.)
Zdravniki pogosto stopijo na pot estetske kirurgije tudi zato, ker v rosni mladosti niso bili zadovoljni s svojim videzom. Tudi vi?
Še vedno nisem zadovoljna s svojo podobo! (Smeh.) Že vse življenje se spopadam z odvečno težo. Saj veste, vsak najde pri sebi določene napake. K sreči sem visoka in to me vsaj malo rešuje. Nikoli nisem bila prav zelo samozavestna zaradi svojega videza.
Kaj pa bi spremenili na sebi?
Želim si bolj skladne postave, morda malo večjih prsi, vendar za zdaj nisem naredila ničesar, da bi se spremenila. Verjetno tudi ne bom. Več ko človek v življenju doseže v izbranem poklicu, bolj je samozavesten in na podlagi tega se v svoji koži počuti vedno bolje, pa čeprav se stara in morda ni videti tako dobro kot pred desetimi leti. Človek, ki je zadovoljen v sebi, to kaže tudi navzven – je videti dobro. Zaradi energije, ki jo izžareva.
Takšen ali drugačen videz, na koncu si vsi želimo le eno – ljubezni in sprejetosti. Z možem Igorjem Gregoričem, mednarodno priznanim srčnim kirurgom, ki dela predvsem v Houstonu v Teksasu, ste v zvezi že enajst let. Vajina zgodba dokazuje, da za pravo ljubezen nikoli ni ovir. Kako sta se spoznala in kdaj je preskočila iskrica?
Spoznala sva se v bolnišnici v Houstonu. Bila sem ena od mnogo študentov in specializantov iz Slovenije, ki so prišli k njemu na izpopolnjevanje. Nad njim sem bila resnično prevzeta. Bil je natančno takšen kirurg, zdravnik, kakršna sem si želela postati sama. Privlačnost med nama je obstajala od prvega trenutka, vendar sva se držala stran drug od drugega tudi zato, ker je šlo za odnos profesor – študentka in bi morebitna zveza metala slabo luč tako nanj kot name. Par sva postala šele čez kakšno leto. Ne moreš izbrati, v koga se zaljubiš in kdaj.
Pregovor daleč od oči, daleč od srca pri vaju pade v vodo. Že enajst let vama uspeva ohranjati dobro zvezo, pa čeprav živita vsak na svoji strani luže. Kako?
Mnogi sprašujejo, kako lahko najina ljubezen na razdaljo preživi. Pri nama celo zelo uspeva. Živiva tako, kot sva se skupaj odločila. Vsak ima svojo poklicno pot. Vidiva se v povprečju enkrat na mesec za en teden. Tam ali tukaj. Nikoli ne pozabiva na pristno komunikacijo. Brez kakovostnega odnosa bi bilo vsega konec. Pogosto se slišiva, pogovarjava, kakšno prosto nedeljo imava prižgan skype tudi po ves dan in delava vsak svoje stvari in zdi se, kot bi bila v istem prostoru. (Nasmeh.)
Imate zelo zahteven, odgovoren poklic in ogromno delate. Kako se sproščate v prostem času?
Vsak mora najti svoj ventil. Rada se dobim s prijateljicami, da se malo podružimo in gremo na predstavo, v kino ali na večerjo. Prija mi tudi masaža ali branje dobre knjige doma na kavču s priljubljeno glasbo v ozadju, denimo Alicio Keys. Včasih pa sem preprosto doma in gledam televizijo. Pasivno in banalno, z možgani na »off«, ampak tudi to je kdaj v redu. (Nasmeh.)
