Stiska s časom, strah pred poškodbami, okužbami, pred neznanim ter negotovost zaradi sumljivih ljudi starše v zahodnih kulturah vse pogosteje pripravi do tega, da svojim otrokom ne dovolijo iz hiše. Pomanjkanje bivanja v naravi pa je dolgoročno zelo škodljivo.
Stran od narave
Tako imenovana motnja zaradi pomanjkanja stika z naravo je pri vseh, zlasti pa pri otrocih, vse pogostejša. Termin je že leta 2005 skoval ameriški novinar, raziskovalec in avtor dela Zadnji otrok v gozdu (Last Child in the Woods) Richard Louv. Zgolj z namenom opozoriti na človekov odmik od narave. Louv je 10 let potoval po ZDA ter proučeval navade otrok in staršev v urbanem in ruralnem okolju, zlasti pa njihove izkušnje v naravi.
Pri tem je spoznal, da starši svoje otroke vse pogosteje držijo v zaprtih prostorih pred računalniki, televizijo in drugimi zasloni, namesto da bi jih prepustili igri na prostem. Njihov glavni cilj je zaščita otrok pred nevarnostmi, ti pa zato povsem izgubijo stik z naravo in sposobnost povezovanja z njo. Strah, ki pesti starše, je velikokrat medijsko povzročen. Povprečni ameriški otrok tako preživi 44 ur na teden v družbi elektronskih igračk, kar je več kot šest ur na dan, podobno pa je tudi v drugih državah zahodnega sveta.
Kako to vpliva na otroke?
Zaradi pomanjkanja v naravi preživetega časa otroci nimajo pravega odnosa do okolja, kar bo po mnenju Louva imelo na njihovo zdravje dolgoročne posledice in velika verjetnost je, da bodo dočakali manj let kot njihovi starši. Hkrati se bodo pri njih pogosteje pojavljaje psihične težave. »Večja dovzetnost za tesnobo in depresijo ter za motnjo pozornosti je nedvomno ena od posledic pomanjkanja bivanja v naravi.« Louv meni tudi, da:
- je preživljanje časa v naravi, v tišini in miru koristno za vse, zlasti pa za otroke, ki motnjo pozornosti že imajo;
- so pri otrocih, ki več časa preživijo v naravi, nihanja razpoloženja redkejša, hkrati imajo boljše ocene v šoli;
- so otroci, ki se v naravi zadržujejo premalo, praviloma debelejši;
- pomanjkanje naravne svetlobe škoduje vidu.
Loev pravi, da je preživljanje časa v naravi za otroke zdravilno in obvezno, saj krepi ustvarjalnost, domišljijo in občutek za raziskovanje ter spodbuja kognitivni razvoj.
Mnogi strokovnjaki se z njim strinjajo in poudarjajo, da je treba spodbujati otrokovo bivanje na svežem zraku. Nekateri ob tem dodajajo, da je za pomanjkanje tega kriv tudi življenjski slog staršev, ki prav tako vse manj časa preživijo na prostem.
