Po hudi prometni nesreči pred približno tremi leti, zaradi katere je na vozičku, od pomladi bije novo bitko. Z rakom. Ljubljančanka Nina Wabra je izjemna ženska, ki se ne pusti zlomiti. Od nekdaj, že med študijem, je bila vrelec neuničljive žuboreče energije. Neulovljiva, bistra, duhovita, pogumna in vedno pripravljena na nova odkritja. Univerzitetno diplomirano novinarko so posebno prevzeli delo na radiu in vodenje prireditev ter v zadnjem obdobju predvsem resne piarovske vode.
V enem od pogovorov po nesreči ste dejali, da vas je ta osebnostno spremenila na bolje. Vendar se vas spominjam od prej in že takrat ste bili vsega občudovanja vreden človek. Punca, vedno pripravljena na pomoč, pa hkrati žurerka, ki zna v malenkostih videti lepoto življenja.
Stara Nina je bila res taka, vendar sem v obdobju po tem, ko se nismo družili, postala drugačna. Z ničimer nisem bila zadovoljna. Nisem vedela, kaj sploh hočem. Saj si predstavljate, ko vse dneve delaš in delaš ter sploh ne znaš več uživati. Ljudje, ki me prav tako že dolgo poznajo, pravijo, da sem zdaj spet tista ta stara, ta prava Nina. (Se zadovoljno nasmehne in nese k ustom cigareto. Počasi in previdno, saj prstov od nesreče nima več pod popolnim nadzorom.)
Videti ste kot nekoč, z izjemo tega, da imate trenutno zaradi bolezni na glavi pač drugačno okrasje – ruto.
Tako je, vsak dan imam lahko celo novo barvo naglavnega okrasja. Tudi tri različne na dan. (Smeh.) O tem, ali bi nosila lasuljo, se še odločam. Nisem najbolj navdušena. Ruta se mi zdi bolj pristna. Gal (Jakič, Ninin zaročenec, uspešni paraolimpijec in študent fakultete za šport, op. a.) sicer pravi, da bi bil najsrečnejši, če bi naokoli skakala brez vsega, ker bi to pomenilo popolno sprejetje bolezni in še hitrejše okrevanje.
Pravite, da ste raka v osnovi že pregnali?
Tako je, ni ga več, zaradi preventive pa me čaka še nekaj kemoterapij. Morajo me še obrusiti, da ne bodo ostali ostri robovi. (Pomežikne.)
Kdaj so vas šokirali z novico o bolezni? Ste sami prvi posumili, začutili, da kaj ni v redu?
Sploh ne. Aprila letos mi je Gal v podpazduhi zatipal bulico. Na vsak način je hotel, da greva to kam pokazat, jaz pa sem se branila, da nima smisla zganjati panike, saj gre verjetno le za zamašeno žlezo. Nekega dne mi je preprosto rekel: 'Nina, jezna boš name, ampak jutri sva naročena pri kirurgu.' Še istega dne so mi tisto zadevo izrezali. Rekli so, da verjetno ni nič hudega. Čez kakšen mesec sem prejela klic, naj se vrnem, saj gre za zelo agresivno, nevarno, a k sreči kmalu odkrito ter zato visoko ozdravljivo bolezen. Po operaciji imam zdaj kemoterapije na vsake tri tedne, sledi jih še dvanajst na tedenski bazi. Moram se hoditi še malo zastrupljat, če želim ozdraveti. (Se nasmehne.)
Ali počnete še kaj posebnega, da bi se kar najhitreje okrepili?
Pravzaprav ne. Pijem matični mleček in se vsak dan davim s pesinim sokom. (Se najprej skremži, potem pa nasmehne. Gal, ki je prisoten med pogovorom v stanovanju na Kodeljevem, kjer živita, prav v tem trenutku postreže kavo in vodo.)
Lep par sta, čutita se vajina usklajenost in povezanost. Mediji so se že razpisali o tem, kako sta se spoznala na Soči med vašimi terapijami. Nista takoj začutila bliska in groma, kot pravimo poetično.
Drug drugemu sva bila takoj simpatična, luštna, ampak če povem po resnici, najprej sem opazila Galove gume. ('Vau', se oglasi nasmejani Gal.) Kot kakšna pleh p...a! (Smeh.) No, poglejte, kakšne terenske ima, downhill slog! (Smeh.) Ne, resno, takrat še nisem bila v fazi, ko bi lahko imela zvezo. Čakalo me je še ogromno pospravljanja na podstrešju in prav Gal mi je pri tem zelo pomagal. Znal me je peljati, voditi skozi tisoč in eno blokado v glavi.
Iskati razloge in razglabljati o tem, zakaj se vam je zgodila taka huda prometna nesreča, se zdi na neki način nespodobno.
Predvsem je nesmiselno. Vračaš se nazaj in tega nočem. Zakaj bi? Nekaj se je zgodilo. Dobila sem možnost za nov začetek, neke vrste novo rojstvo, in moja naloga je, da gledam naprej. Dejansko sem se vrnila v dojenčkasto fazo. (Smeh.) Morala sem najti nove tehnike, prijeme za vsakdanje življenje – od tega, kako si obuti nogavico, do tega, kako se dvigniti iz postelje. Vse gre, samo z več truda in na drugačen način.
Kako vam uspeva gledati ves čas naprej?
Priznam, na trenutke se mi še dogaja, da odtavam v preteklost, in takrat mi nikakor ni lahko. Preprosto ne smem razmišljati o tem, kar je bilo, slabo ali dobro, kaj vse sem nekoč lahko počela. Moram se osredotočiti na to, kaj še in spet zmorem doseči. Z objokovanjem in s travmiranjem si namreč delaš le škodo. Se vrtiš v začaranem krogu. Blodiš.
Poklicno ostajate prodorni še naprej, saj delate na področju preprečevanja korupcije, kajne?
Kot piarovka sem za polovični delovni čas zaposlena na Komisiji za preprečevanje korupcije. Pišem različne članke o tem za našo spletno stran in skrbim za njeno vsebino, pomagam pri izvedbi novinarskih konferenc, sodelujem pri grafičnem oblikovanju našega mesečnega vestnika ter pri viharjenju možganov v projektih. To jesen bi morala pripraviti, organizirati neki večji projekt, a to žal trenutno ni izvedljivo. Tudi zaradi moje bolezni. Komaj čakam, da se bom lahko vrnila in spet na polno zagnala zadeve, ker se v prekrasni ekipi KPK res odlično počutim. Neskončno težko ne delam. Ta adrenalin res pogrešam.
Kako preživljate dneve oziroma tedne, mesece, ko ste na bolniški?
Z Galom greva rada, če se le da, na kakšne predstave in koncerte ter na pijačo s prijatelji v Staro Ljubljano, v katero sem zaljubljena.
Všeč so nama tudi izleti na obalo. Oba sva popotniški duši, ampak zaradi očitnih razlogov trenutno ne moreva oditi prav daleč. Znava pa uživati tudi v tem, da preprosto sedeva v avto, se prepustiva zvokom z najinega priljubljenega seznama glasbe, potem pa se voziva in voziva.
Določena glasba dokazano odganja stres. Katere pesmi najraje poslušata med vožnjo?
Vse od rocka do kakovostnega popa in elektronike. Presek najinih glasbenih množic je velik, sicer pa imava glede muzike precej drugačen okus.(Oglasi se njun simpatični kuža Lego, ki iz sebe spušča godrnjave zvoke, kot bi želel tudi on kaj povedati.) Hm, verjetno bi rad brikete. (Gal se odpravi ponje, midve pa nadaljujeva pogovor.)
Lego je vaš pasji angel varuh, ki vas je rešil, kajne?
Drži. Z menoj je bil v avtu ponoči, ko se je zgodila nesreča. Te se sicer ne spomnim, imam izbrisan spomin. Lego, ki ga je ob trku katapultiralo iz avta, je tekel do najbližje hiše in lajal. Tako je najbrž opozoril stanovalce na nesrečo. Brez njega me danes verjetno res ne bi bilo več tukaj.
Kaj si trenutno najbolj želite? Razen tega, da popolnoma ozdravite.
Čim večje samostojnosti. To je ena od največjih težav, ki jih prinese invalidski voziček oziroma vrsta moje poškodbe. V kombinaciji z Galom sva samostojna, zelo pa si želim, da bi lahko kakšen dan preživela popolnoma sama od začetka do konca – brez pomoči drugega. Pogrešam trenutke samote. Ne govorim o osamljenosti, temveč samoti – ko lahko kam pobegneš neodvisno od kogar koli.
Enega od pozitivnih pobegov vam je omogočil ples. Kot plesalka na vozičku ste skupaj z ekipo zelo kmalu dosegli odlične rezultate na različnih evropskih parketih. Še plešete?
Še vedno, seveda. Ples je še ena moja ljubezen, zasvojena sem z njim. Čez poletje smo sicer imeli pavzo, zdaj jeseni pa spet začnemo vaje. Le še novega hodečega plesalca si moram najti, pa bo.
Kot pravi Gal, imamo v vsaki populaciji približno deset odstotkov invalidov, po ocenah pa naj bi jih bilo vedno več. Ali kot ženska na vozičku od okolice pričakujete še kakšno posebno pomoč?
Kar koli pričakujem, lahko kvečjemu od sebe, saj nimam pravice od drugih pričakovati kar koli. To bi bilo prelaganje odgovornosti na drugega. Bližnjica, ki je v resnici slepa ulica. Morda pa le je ena stvar, ki se mi zdi pomembna – da bi ljudje bolj prisluhnili našim zgodbam in tako morda začeli na naše življenje gledati drugače. Postali bi bolj odprti in videli, da je življenje v vozičku enako polno in lepo. Časi, ko je veljalo, da z vozičkom obtičiš med štirimi stenami, so mimo. Na voziček nisi priklenjen. Uh, prav alergična sem na ta izraz! (Smeh.)
Ključna oporna stebra v vašem življenju so poleg Gala zagotovo tudi vaši starši. Po nesreči so tri mesece živeli v avtodomu pred celjsko bolnišnico, da so lahko bili kar največ z vami. Morda ste tudi zato tako dobro okrevali, saj so sprva, denimo, napovedali, da niti dihati ne boste mogli več sami.
Počutila sem se krivo, da tičita pri 40 stopinjah Celzija na parkirišču. Hudo mi je bilo zaradi tega. Večkrat sem ju pošiljala domov ali kam na izlet, morda v Bohinj, kamor sta rada hodila, da bi se vsaj malo razbremenila skrbi, ampak kje pa! Nista se pustila odgnati. Veliko mi je pomenilo, da smo se lahko videli dvakrat do trikrat na dan, ampak vsakič, ko sta se končno le vrnila v Ljubljano, me je bilo strašansko strah zanju. Po radiu sem slišala, da se je zgodila kakšna prometna nesreča, in že me je stisnilo pri srcu.
Dejali ste, da vam je pristanek na vozičku naložil še eno izjemno težko nalogo – na novo odkriti svojo ženskost.
Tako je. Prej je bilo to preprosto – obuješ petke, se odeneš v privlačna oblačila in to je to. Po nesreči si naenkrat nisem bila več všeč. Svoje telo sem morala na novo sprejeti, ga vzljubiti. Še vedno delam za to in Gal mi je tudi na tem področju v veliko pomoč. Saj veste, kako je, ko vam na nosu zraste mozolj, pa ste že popolnoma nesrečni. Pri meni je bilo tako, da sem po nesreči jaz postala en velik mozolj, ki ga je bilo treba sprejeti. (Smeh.) Velikanski udarec za ego in samopodobo. Ampak ko tolikokrat na dan slišiš, kako si lep, ne moreš drugače, kot da se sprejmeš. (Se s sijočim pogledom in nasmehom obrne proti Galu.) Dejansko zares razumeš, da ima lepota več obrazov.
Kako pa je s prijateljstvi, koliko se jih je po vaši nesreči skrhalo ali morda celo okrepilo?
Vsa moja prijateljstva, z izjemo enega, so se po nesreči še poglobila. Postala so veliko bolj pristna, razvila globlje korenine. Zato sem res vesela, hvaležna. Svoje prijateljice in prijatelje imam neskončno rada, ker so mi stali ob strani. Redno se dobivamo. Med drugim imamo
tradicionalne piknike v Tivoliju. Ta srečanja so čudovita. Nujno potrebujem ljudi okoli sebe, komunikacijo iz obraza v obraz.
Z Galom med drugim, ko ozdravite, načrtujeta tudi družino.
Drži. Zdaj po bolezni morava dati mir dve leti, potem pa lahko greva v akcijo. No, ta bo že prej, samo reakcije še ne sme biti! (Smeh.)
Sta tudi sredi prav posebnih priprav. Že čez dobra dva tedna, 22. septembra, vaju čaka eden najlepših dogodkov za zaljubljene – poroka. Sledi neizogibno žensko vprašanje – kakšno obleko boste imeli?
Živo, divje pisano. Ne vidim se v belem. Ljubim barve! Imela bom dolgo, frfotajočo, malo hipijevsko metuljčkasto obleko. (Ponosno pokaže preprosto čudovito ogrlico z obeskom v obliki zlatega kovinskega metulja, ki bo del oprave.) To sem jaz. Dekliščina bo prišla na vrsto post festum, saj želim biti zanjo dovolj pri močeh, da bom lahko v družbi svojih punc delala nepozabno štalo. (Smeh.)
O tem sploh ne dvomim.
Poroka bo sicer silno preprosta, sproščena. Na zasebnem posestvu blizu Domžal, kjer imajo med drugim ribnik in pomol. Povabljenih bo precej, ker imava oba veliki družini. Ples tudi bo, saj brez njega ne gre, naročila pa sem tudi lepo vreme. Če bo sijalo sonce, bo to nadvse čaroben dan. Zelo se ga veselim.
Sklepam, da bosta tudi poročno potovanje prestavila na primernejše obdobje?
Tako je. Načrtujeva aktivno, razburjenja polno popotovanje z avtom po Ameriki. Čaka naju znameniti Route 66 od obale do obale. V sklopu tega morda tudi skok s padalom v tandemu ter potapljanje. Pravi lov na pustolovščine. To je tudi moje osebno vodilo. Vsak dan znova.