Samomor in poskus samomora veljata za tabu temi. Pogosto ne vemo, kako se vesti do ljudi, ki so si poskušali vzeti življenje, oziroma kako ravnati v bližini prizadetih svojcev. Tragedija je še toliko večja, kadar umre otrok ali mladostnik. Novica o izgubi prijatelja, sošolca, znanca, učenca močno pretrese širok krog ljudi in odpira številna vprašanja. Najpogosteje se sprašujemo, ali bi dejanje lahko preprečili, brskamo po spominu, ali smo morda spregledali znake otrokove stiske. Z ustreznim informiranjem o samomorilnosti med mladostniki lahko v le redkih primerih preprečimo najhujše, a že kanček upanja je dovolj pomemben, da tej tematiki posvetimo nekaj časa.
Na vsak samomor je v povprečju izvedenih 25 poskusov samomora
Razlogi za samomor ali poskus samomora so lahko zapleteni in skriti, kar velja tudi v primerih mladostnikov, ki si strežejo po življenju. Treba je povedati, da je samomor med najstniki relativno redek, je pa res, da se število samomorov in poskusov samomorov v zadnjem obdobju skrb vzbujajoče viša. To je danes tretji najpogostejši vzrok smrti pri skupini ljudi, stari od 15 do 24 let, takoj za nesrečami in umori. Na vsak samomor je v povprečju izvedenih 25 poskusov samomora. Uspešnost se dramatično poveča, če imajo otroci dostop do orožja – zgovoren je podatek, da je v ZDA 60 odstotkov samomorov narejenih s pištolo, med preostalimi načini pa velja izpostaviti uživanje čezmernih odmerkov zdravil in drog. Dekleta razmišljajo o tem dvakrat pogosteje kot fantje in se praviloma odločajo za čezmerne odmerke zdravil ali rezanje, po drugi strani pa fantje kar štirikrat pogosteje izvedejo samomor, največkrat s strelnim orožjem ali skokom z višine. Večjemu tveganju so izpostavljeni mladostniki, ki trpijo za duševnimi težavami, na primer napadi tesnobe, depresijo, bipolarno motnjo ali nespečnostjo. Tveganje povečajo velike spremembe v življenju, kot so ločitev staršev, selitev, vojaščina staršev, finančne težave ter zlorabe, denimo nasilje v družini ali med vrstniki. Statistike razkrivajo, da se je kar 95 odstotkov adolescentov, ki so zagrešili samomor, spopadalo z duševno stisko.
Pozor, če opazimo skrb vzbujajoče spremembe v njegovem vedenju
Starši se morajo zavedati, da je to tema, ki otroke zanima in bi o njej radi spregovorili, prepogosto pa se poskušajo prvi tovrstnim pogovorom izogniti, saj se bojijo, da bodo otroci začeli eksperimentirati s samomorom in ga uporabljati za izsiljevanje. V resnici ravno s pogovorom preženemo tovrstne strahove. Soočenje z mladostnikom je toliko bolj pomembno, če opazimo skrb vzbujajoče spremembe v njegovem vedenju ali druge znake. Že slab občutek je lahko zadosten povod, da se soočimo z otrokom. Pomembno je, da takoj ukrepamo in stopimo v stik z ustreznimi strokovnimi službami, v pomoč so nam lahko vzgojne ustanove ali osebje v bolnišnici. Zavedati se moramo, da samomorilske misli prihajajo in odhajajo, zato mora otrok razviti spretnosti, da jih obvladuje. Starši prepogosto nasedajo mladostnikovim zagotovilom, da zadeva ni resna, da je vse minilo; če vztrajno zavrača obisk pri strokovnjaku, se posvetujmo, kako naprej. Starši morajo delovati preudarno, a paziti, da ne povzročajo prevelikega konflikta, saj lahko ta le še poveča mladostnikove občutke nerazumljenosti, izoliranosti in ničvrednosti. Tudi starši morajo biti med pogovorom s strokovnjaki iskreni, brez olepševanja morajo prikazati razmere doma in razkriti družinsko zgodovino sorodnih težav.
