Otroci pri starosti od dveh do treh let razvijejo dovolj grobe motorike, da so sposobni skakati, stopiti na prste in obdržati ravnotežje na eni nogi. Lahko obračajo pedale, uporabljajo krmilo in obvladujejo tricikel ali štirikolesno vozilo, nimajo pa še dovolj razvitega ravnotežja in moči za nadzor večjega otroškega kolesa, meni profesorica na fakulteti za šport dr. Mateja Videmšek.
Za dve- in triletnike naj bi bilo primerno predvsem trikolo. Otroci naj bi bili običajno sposobni voziti tricikel med 32. in 36. mesecem starosti. Če vašemu malčku to v tem obdobju še ne uspe, je nujen pregled pri pediatru, razen če so hoja, plezanje in skakanje normalno razviti, otrok pa ima težave le z vožnjo tricikla – v tem primeru mora le razviti več mišične moči in pridobiti nekaj centimetrov v višino. Preskok na pravo kolo naj bi se zgodil med četrtim in petim letom, a starši se morajo zavedati, da malček pri tej starosti še ne razume nevarnosti vožnje blizu prometa ali uporabe zaščitne čelade ter ni dovolj razvit, da bi uporabljal zavore na krmilu, zato potrebuje tiste na pedalih. Otroci, starejši od petih let, pa lahko že normalno vozijo kolo brez pomožnih koleščkov, medtem ko tisti med devetim in dvanajstim letom obvladajo kolesa s prestavami.
Poganjalčki so zakon
Nekoliko drugače meni Josip Radaković, profesor športne vzgoje in kolesarski trener mladincev v klubu Adria Mobil iz Novega mesta. Staršem priporoča, da otroka čim prej posadijo na poganjalčka, saj z njegovo pomočjo že takoj razvije motoriko za vožnjo na dveh kolesih, kar ne velja za tista s pomožnimi koleščki. »Ko otrok na poganjalčku naleti na dolino, dvigne noge in že vzpostavlja ravnotežje,« pravi strokovnjak. Malčka lahko, meni, posedemo na poganjalca takoj, ko shodi oziroma ko je pri hoji stabilen, to je običajno pri dveh letih do dveh let in pol. »Poganjalček je dober, ker ga prisili k uporabi mišic med vožnjo, kar se tiče razvoja motorike, pa je gotovo najboljša izbira.«
Plastika ali les?
In katerega kupiti? »Stvar okusa,« meni Radaković. Bolj kakor plastične priporoča lesene in aluminijaste, ker se težje polomijo, hkrati pa dodaja, da je najbolje, če prevozno sredstvo zase izbere otrok sam, saj mu bo vožnja tako še bolj pri srcu. »Ko je sposoben voziti s poganjalčkom tako, da ima deset metrov noge v zraku, lahko začne uporabljati navadno kolo,« pravi trener.
Ko ga kupujemo, je treba paziti, da je velikost primerna otrokovi starosti in višini: z nakupom prevelikega v želji po prihranku denarja, češ otrok bo zrasel, naredimo več škode kot koristi. Vožnja s takšnim kolesom je otežena in malčku ni v veselje – v najskrajnejših primerih ga lahko celo odvrne od kolesarjenja. Obvezno mora imeti tudi ščitnik za verigo, ki preprečuje, da bi se med njeno zobovje ujela otrokova obleka.
Skupinska spodbuda
Največja napaka, ki jo starši počnejo, ko učijo svoje potomce kolesarjenja, se navadno ne zgodi ob nakupu prevoznega sredstva, pač pa med učenjem vožnje s kolesom. »Treba je začeti postopoma,« poudarja Radaković. »Otrok naj se najprej vozi po igrišču ali parkirišču, nato greste lahko z njim na krajši izlet,« priporoča. Izleti naj bodo kratki. Dovolj bo, če se prvič odpravite na desetminutno vožnjo, pozneje pa lahko starši čas podaljšujejo. Trener poleg tega priporoča, da očetje in mame otroke vpišejo v kakšen kolesarski klub, saj bo učenje v družbi vrstnikov zabavnejše kot zgolj z odraslimi. Če te možnosti nimajo, pa naj se, priporoča Radaković, dogovorijo z drugimi starši majhnih otrok za skupinsko učenje.
Zakaj je dobro, da otrok kolesari:
• krepi srce,
• krepi mišice predvsem spodnjega dela telesa,
• porablja maščobe,
• izboljšuje koordinacijo,
• izboljšuje samopodobo in duševno stabilnost,
• izboljšuje imunski sistem
(prirejeno po članku Mateja Kodrina in dr. Mateje Videmšek Učenje vožnje s kolesom za otroke).
