Dušilo ga je, opisuje. Zdravnica pri mladem fantu ni videla razloga za kakšne obsežne preiskave, zato mu kar šest mesecev ni predlagala slikanja pljuč. Limfom, ki ga je imel med pljučnimi krili, je bil ob odkritju velik 11×17 cm.
Simon Šurev svojo življenjsko izkušnjo pripoveduje ob jutranji kavi. Pride točno ob devetih, oblečen v obleko in kravato. Naroči kapučino. Pove, da je bil že ob šestih zjutraj na treningu boot campu. Nasmejan in poln delovnih načrtov se spominja svoje izkušnje s smrtonosno boleznijo. »Vse se je torej začelo s kašljem, ki je postajal vse bolj intenziven, na pregled k zdravnici sem odšel vsaj šestkrat, pa ni našla razloga, da bi me napotila na nadaljnje preglede ali rentgen. Po pol leta, to je bilo 8. junija 2011, so mi končno vzeli kri in slikali pljuča.«
Klic z izvidi
Še isti dan je prejel telefonski klic. »Gospod Šurev, pridite, pogovoriti se morava glede izvidov, mi je rekla. Kaj pa je zdaj to, sem si mislil.« Zdravnica mu je opisala veliko tvorbo, ki je nastala med pljuči, vendar je menila, da gre za priželjc – limfatični hormon, ki se razvije pri otroku in je dokaj velik, nato pa se s starostjo manjša. Vseeno ga je poslala na Golnik, kjer so mu odvzeli vzorec, in hitro je dobil odgovor, kaj ta tvorba je. »Ob spoznanju, da imam limfnega raka, sem bil izjemno pozitivno naravnan, odločen, da se pozdravim, čeprav v tistem trenutku ne veš, kaj bi naredil. Prebral sem vse o tej bolezni, iskal sem ljudi s podobnimi izkušnjami in jih našel. Ob ogledu Polnočnega kluba sem prisluhnil zgodbi Kristine Modic, ki je govorila o svoji izkušnji. Imela je iste simptome kot jaz, čeprav je teh limfomskih bolezni več tipov, sem ugotovil, da imava isto. Navezal sem stik z njo in skozi čas sva postala prijatelja. Kristina in preostali prijatelji so mi pomagali, ko sem imel predpisane kemoterapije in obsevanja, ta čas je najhujši,« svojo trnovo pot opiše Simon, ki je opravil osem terapij, od katerih se vsaka začne po 31. dnevu.
 |
| Šport je stalnica v Simonovem življenju. |
Agresivno zdravljenje zahteva telesno ravnovesje
Pravi, da je najhuje desetega ali šestnajstega dne po terapiji, saj takrat telo ne proizvaja lastnih imunskih celic, ves imunski sistem je na najnižji točki delovanja, v ustih se pojavijo razjede, uživaš lahko le prekuhano hrano. Po nekaj dneh, ko se spet sestaviš, sledi nova terapija. Po zdravljenju v Sloveniji, ki je bilo po njegovih besedah uspešno, se je odpravil v Ameriko. Njegovo telo je bilo treba zaradi agresivnega zdravljenja spraviti v ravnovesje. Tako so mu dodali vsa hranila in vitamine, ki jih je njegovo telo potrebovalo. Vendar se ni počutil povsem dobro: »Začele so mi zatekati noge, teža mi je nihala tudi za tri kilograme in imel sem ogromne podočnjake. Kar nekaj časa je minilo, da so zdravniki ugotovili, da gre za srčno popuščanje, ki je posledica zdravljenja raka. Srčna ovojnica se je začela lepiti na srčno mišico, tako se je pač odzvalo moje telo in s tem sem se sprijaznil. Moral sem na operacijo srca, ki je bila zelo kompleksna, operiral me je dr. Djordjević Milutin, ki je delo sprejel potem, ko sta me dva kirurga zavrnila. Po operaciji se je moje življenje počasi vrnilo v ustaljene tirnice. Hodil sem v službo, se ukvarjal s športom, pobegi v naravo, hribe so postali moja stalnica. Danes lahko rečem, da imamo odlične strokovnjake, ki znajo zdraviti raka, vendar pa je ključno hitro odkrivanje.«
V življenju ni več prostora za skrbi, so le načrti za prihodnost. Nekdanji glasbenik, ki je najbolj znan po sodelovanju s Piko Božič v skupini Sound Attack, ima v načrtu kar nekaj glasbenih projektov, vendar ostajajo skrivnost. Njegovo življenje je podrejeno športu, slabe nekakovostne hrane in ogljikovih hidratov ne je, tudi večini sladkarij se je odpovedal. Narava in različni športni podvigi so njegova stalnica, daljša potovanja pa strast.
