Ne spomnim se natančno, v katerem filmu sem to že videla, vem pa, da mi je bilo všeč: štiričlanska družina se je vsak večer zbrala ob mizi in vsi so morali povedati svoj vrhunec (plus) in svoj flop (minus) dneva. Potem so se o tem pogovorili in se počutili bolje.
Ker je bil ta teden mojega življenja poln nasprotij, sem se odločila za takšno strategijo.
+ Nenapovedani obisk pri bratu Roku, njegovi ženi Maji ter njunemu in mojemu sončku Galu. Ta dobri dve leti star navihanček je vedno znova razlog, da ugotovim, da se v meni vendarle skriva materinska dušica.
– Solze. Prvič: za brezveze, ker sem bila preutrujena. Drugič: po pogovoru z zares dobro prijateljico, ki sem jo nehote razočarala, pa se tega sploh nisem zavedala.
+ Majhen črno-beli pes, ki nam je pritekel naproti, ko smo s prijateljicami hodile na Primoža (hrib v bližini mojega domačega Kamnika). V gobcu je imel tanko palico, dolgo vsaj tri metre, in je z njo tako rekoč zasedel celo pot. Morale smo se mu umakniti, kot bi se peljal šlepar, on pa je švignil mimo in nas ni niti opazil. Nasmejale smo se do solz.
+ Pogled na tehtnico: v treh mesecih minus deset kil! Končno sem se lahko spravila v svoje temno modre kavbojke, ki so že kar nekaj časa čepele v omari.
– Da bi se pohvalila pred prijateljicami, sem se slikala v teh kavbojkah. V tistem, ko se je sprožila bliskavica, sem opazila soseda, kako me skozi okno opazuje pri tem mojem podvigu – torej fotografiranju same sebe v rit! Seveda se je smehljal in si mislil svoje. Bilo me je tako sram, da sem kar zbežala iz sobe.
– »Pogrešam te,« sem napisala, a tipke pošlji nisem pritisnila. Ne smem. Ne morem.
+ Brezskrbno popivanje s sodelavci po res dolgem času.
– Ker se je moje telo očitno odvadilo alkohola, se me je prijelo že prvo (!) pivo.
+ Za konec sem prihranila daleč najbolj izstopajoč plus tedna: Družina iz Trzina. Štiriletna deklica Tija z izjemno redko srčno napako. »Kdaj ste izvedeli, da nekaj ni v redu?« sem začela naš intervju in se ob tem trudila, da bi imela zelo novinarsko (ali, če hočete, profesionalno) držo. Potem pa se je ta ljubka deklica meni nič, tebi nič priplazila v moje naročje. In v istem trenutku še v moje srce. Preostali intervju sem opravila s solzami v očeh. In z velikim spoštovanjem do njenih staršev. Ki vesta, kaj je Ljubezen. Ki to dokazujeta iz dneva v dan. Zaradi takšnih ljudi človek upa. Zaradi takšnih ljudi se človek zave, kako malo je treba, da poiščeš srečo v tem, kar imaš. In kako si neumneži dovolimo, da nas iz tira spravljajo stvari, ki niti slučajno niso tega vredne. Vsi zgoraj omenjeni minusi so v hipu zvodeneli v nič. Tijino zgodbo ste lahko prebrali v sobotnih Novicah, še vedno pa ji lahko pomagate z nakazilom v naš Krambergerjev sklad (na transakcijski račun št. SI56 02922-0019831742, s pripisom »za Tijo«, sklicna številka 7135).