Vsako leto v oktobru je svetovni in evropski dan darovanja organov, ki se ga Slovenija aktivno udeležuje od leta 2008. Letošnje geslo je Let's talk about it! (Pogovarjajmo se), kar se nanaša na željo, da bi se o transplantaciji več govorilo znotraj osnovne človekove celice, torej ožje družine. Poznavanje pokojnikove volje oziroma njegova želja po darovanju po smrti je namreč informacija, ki jo iščemo pri pogovoru s svojci, potem ko dokažemo možgansko smrt, pravi Andrej Gadžijev, dr. med., specialist kirurg travmatolog s Travmatološke klinike UKC Ljubljana in sodelavec Slovenije Transplanta. »Prav vnaprejšnje poznavanje pokojnikove volje nam bistveno olajša delo med pogovorom, po drugi strani pa tudi svojce izrazito razbremeni, saj se jim ni treba odločati namesto pokojnika.« Sogovornik je prepričan, da je ravno odločitev o darovanju organov in tkiv po smrti za namen zdravljenja tista, za katero bi bilo prav, da bi o njej razmišljali za časa življenja in v krogu najbližjih. Z darovanjem in presaditvijo organov ali tkiva pomagamo bolniku ohraniti življenje ali pa mu zagotovimo bolj kakovostno življenje.
Že trideset let
Darovalec je lahko vsakdo, pomembno je le, da je zdrav in ni nosilec infekcijskih, še posebno virusnih bolezni (na primer virusa HIV, hepatitisa B in C) oziroma nima malignega obolenja, ki bi se lahko razširilo na prejemnika. Za darovanje organov po smrti se lahko odloči tudi mladoletna oseba, vendar šele po dopolnjenem 15. letu starosti. Če se človek v življenju ni opredelil za darovanje svojih organov po smrti, se jih lahko odvzame, če temu ne nasprotujejo njegovi najbližji. Darujemo lahko ledvici, srce, pljuča, trebušno slinavko, tanko črevo pa tudi tkiva roženici, kosti, sklepe, vezi, kožo, srčne zaklopke, žile.
V Sloveniji je presaditev organov že povsem običajna, saj poteka že skoraj trideset let. »Presaditve organov smo začeli že leta 1986, ko smo začeli izvajati program presaditev ledvic mrtvih darovalcev. Nato je sledilo dolgo obdobje intenzivnega dela, ki ga je takrat opravljala prim. Jasna Vončina, dr. med., začetnica organizirane transplantacijske dejavnosti v Sloveniji. Naslednji ključni dogodek je bilo leto 1998, ko je bila ustanovljena Nacionalna transplantacijska mreža, v katero se je poleg UKC Ljubljana povezalo še devet bolnišnic: UKC Maribor in SB Celje, Murska Sobota, Slovenj Gradec, Ptuj, Novo mesto, Jesenice, Nova Gorica in Izola. Te bolnišnice so postale tako imenovane donorske bolnišnice, saj v njih poteka tako zaznavanje in vodenje potencialnih darovalcev kot eksplantacija organov in tkiv, UKC Ljubljana pa je edina bolnišnica, v kateri se izvajajo presaditve organov in je torej kategorizirana kot transplantacijska bolnišnica,« o zgodovini presaditve organov pove Gadžijev.
Leta 2000 se je Slovenija po več kot desetletnem prizadevanju dr. Vončinove pridružila Eurotransplantu, kar je bil za prejemnike iz Slovenije na čakalnem seznamu izjemen dogodek, saj se je verjetnost, da bodo dobili primerni organ, povečala za skoraj 100-krat. Že z ustanovitvijo Nacionalne transplantacijske mreže se je število darovalcev dvignilo z okoli 10 na več kot 20 na leto, po vstopu v Eurotransplant in pozneje z ustanovitvijo Slovenijatransplanta leta 2002 že z novo direktorico prim. Danico Avsec, dr. med., pa se je število zvišalo na 30 in več darovalcev na leto in se zadnja leta tudi po zaslugi uvedbe programa QAP (programa za zagotavljanje kakovosti v procesu darovanja organov in tkiv) počasi približuje številki 50 oziroma 60 (30 darovalcev na milijon prebivalcev), kar je naš realni potencial, pove sogovornik.
Slovenci v svetovnem vrhu med darovalci
Slovenci smo dokaj ozaveščeni darovalci, saj se vsako leto več ljudi odloča za vpis v nacionalni register na eni od za to aktivnost predvidenih točk, pravi Gadžijev. »Vedno več je tudi obiskovalcev spletne strani www.slovenija-transplant.si, na kateri lahko najdejo vse informacije o darovanju organov. Je pa naš cilj, da bi se ljudje o možnosti darovanja pogovarjali med seboj, da bi bila svojcem pokojnega, ki izpolnjuje pogoje za darovanje organov in tkiv (ali samo tkiv), vnaprej znana njegova volja oziroma opredelitev glede darovanja.« Odstotek zavrnitev svojcev za darovanje organov pokojnega se iz leta v leto zmanjšuje: leta 2013 je ta znašal 30, lani pa le še 19 odstotkov.
Pri nas v zadnjem obdobju presadimo približno 60 ledvic, 30 src in 30 jeter na leto. Uspešno opravljamo tudi kombinirane presaditve trebušne slinavke in ledvice (1–2 primera letno) ter ledvice in jeter. Presaditve pljuč potekajo na Dunaju, saj je to za naše prejemnike na čakalni listi trenutno najboljša rešitev, pojasni Gadžijev. »Po številu darovalcev na milijon prebivalcev znotraj Eurotransplanta se Slovenci uvrščamo na 4. mesto z 20,85 aktivnega darovalca na milijon prebivalcev. Aktivni darovalci so tisti, pri katerih se je izvršil odvzem vsaj enega organa in od katerih je bil vsaj en organ tudi uspešno presajen.« Še posebno ponosni pa smo lahko, če se z drugimi državami primerjamo glede na število presaditev na milijon prebivalcev po posameznih organih: »Pri presaditvi srca smo na prvem mestu na svetu že 2. leto zapored, najbližje zasledovalce po številu presajenih src na milijon prebivalcev prekašamo za skoraj dvakrat,« o uspehu slovenske transplantacijske medicine pove Andrej Gadžijev.
Boj proti trgovanju z organi
V Sloveniji bomo svetovni in evropski dan darovanja organov počastili 14. oktobra, ko bo večina akcij ozaveščanja o tem potekala pod okriljem RK Slovenija. Letošnja slovenska osrednja tema počastitve dne darovanja organov bo namenjena boju proti trgovanju z organi s podpisom posebne konvencije. Kot pravi Andrej Gadžijev, je pri nas nezakonita trgovina človeških organov bolj provokacija, kot da bi šlo za resen poskus: »Slovenija ima zaradi majhnosti v tem primeru prednost, saj smo pri svojem delu povsem transparentni in zaradi enega transplantacijskega centra tudi nimamo konkurence. Imamo veliko varnostnih mehanizmov in jasno zakonodajo, v kateri je že vsakršno oglaševanje, ki namiguje na prodajo organov, prepovedano.« Poudari še, da je treba na nelegalno trgovanje z organi pogosto opozarjati. »Če bi se presaditev opravila nelegalno, se darovalec izpostavi največji možni stopnji tveganja, saj se spušča v povsem neznano situacijo, ki nima nobenega nadzora, in osebno menim, da ni nobena situacija v življenju tako huda, da bi moral človek iskati rešitev iz stiske na tak način. Če ne drugega, obstajajo humanitarne organizacije in socialna služba, ki so vam pripravljene pomagati in najti primernejšo rešitev za izhod iz stiske. Samo nikar ne zastavite za to svojega življenja.«
