Ste med tistimi, ki plastične embalaže po uporabi ne zavržejo, temveč jo shranijo in znova namenijo shranjevanju živil? Denimo, jogurtovi lončki, plastenke, v katerih je bila pijača, plastične posodice, v katerih je bila že pripravljena jed ipd., se običajno zdijo ravno pravšnji za vnovično uporabo – sicer pa, le zakaj bi embalažo tako hitro zavrgli, saj smo vendarle ekološko ozaveščeni!
Zakonodaja je stroga
Toda, kot opozarja Zveza potrošnikov Slovenije, embalaža industrijsko pakiranih živil ni namenjena večkratnemu shranjevanju, pri tem namreč tvegamo izločanje za zdravje škodljivih in celo strupenih materialov, uporabljene lončke, plastične posode, plastenke in drugo zatorej raje zavržemo v ustrezen zabojnik ali pa namenimo za kaj drugega. Vnovično shranjevanje živil je ena najpogostejših napak, ki jih zagrešimo pri uporabi plastične embalaže, ocenjuje Marjana Peterman iz ZPS, denimo, da bi v plastenko, v kateri je bila embalirana voda, natočili olje. Temu so namreč namenjeni po posebnih postopkih izdelani in ustrezno označeni embalažni izdelki, med katerimi seveda prevladujejo priljubljeni plastični, ki pa so zadnja leta tarča številnih kritik, povezanih z morebitnimi tveganji uporabe; po nekaterih raziskavah naj bi plastična embalaža povzročala celo raka, bolezni jeter in težave s plodnostjo ter debelost in sladkorno. Toda zakonodaja opredeljuje postopke in načine preizkušanja za zelo različne izdelke, ki prihajajo v stik z živili, od plastične kuhalnice, vrečke za živila do plastenke za vodo, predpisuje tudi, da morajo proizvajalci plastičnih izdelkov in embalaže nenehno izvajati nadzor in presojati vsa možna tveganja njihove uporabe za živila. Proizvajalci morajo embalaži, na primer plastični steklenički, namenjeni dojenčkom, priložiti natančen opis uporabe, potrošniki pa smo seveda tisti, ki moramo navodila upoštevati dosledno.
Tudi pri hrani sklepamo kompromise
Steklo in steklu podobni materiali so sicer primernejša izbira za stik z živili, a kaj ko imajo ti druge pomanjkljivosti, opozarja tudi doc. dr. Tomaž Požrl z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani: »Alternativ plastični embalaži ni prav veliko. Z vidika migracij je najmanj problematično steklo, ki pa ima ogromno drugih pomanjkljivosti. Plastična embalaža pomeni generalno gledano najbolj kompletno skupino embalažnih materialov za pakiranje živil in drugih izdelkov.« Nesporno je, da živimo v času plastičnih materialov, ki imajo kopico prednosti pred drugimi, poudarjajo pri ZPS. Ti so lahki, oblikujemo jih po želji in jih raztegnemo v neskončno majhne niti in cevke, so prožni in trajni. Zaradi svojih lastnosti so odlični za izdelavo številnih izdelkov in embalaže: s plastificiranjem kovine, denimo, preprečimo rjavenje, povečamo odpornost in trajnost drugih materialov, na primer papirja in kartona.
Poškodovana embalaža spada v smeti! Kaj se zgodi, če je izdelek iz plastike za živila poškodovan? Takrat se spremeni struktura plastičnega materiala, zato se lahko iz njega izloča večja količina snovi, ki jo dodajo v proizvodnem procesu in ki je lahko nevarna za zdravje. | |
Plastični materiali, ki jih uporabljamo za živila, ob stiku z živilom ne bi smeli izločati vanj nevarnih snovi, toda podobno kakor na drugih področjih življenja moramo tudi pri prehranjevanju kdaj sklepati določene kompromise, opozarja doc. dr. Požrl: »Dejstvo je, da iz embalažnih materialov prehajajo različne zdravju škodljive snovi v živila; vendar, ali si morda lahko predstavljate življenje brez plastične (polimerne) embalaže?! Realne količine migrantov v živilih se izražajo v ppm (delcev na milijon), tako da govorimo o izjemno nizkih koncentracijah škodljivih snovi. Migranti so negativni prispevek embalaže, ki pa nam po drugi strani vsak dan omogoča cel kup ugodnosti. Podaljšana trajnost živil, praktičnost embalaže, zaščita živil pred vplivi okolja, lažji transport in distribucija ter druge pozitivne stvari, ki jih omogoča pakiranje, so za večino samoumevni.«
Ali dosledno upoštevate oznake?
Plastika spada med najbolj uporabljane embalažne materiale in je s tehnološkega stališča primerna tako rekoč za vsa živila. »Uporaba za različna živila je povezana z namenom pakiranja in izbiro različnih plastičnih polimerov, tehnik pakiranja in drugimi dejavniki. Lahko pa za pakiranje živil uporabljamo tudi druge embalažne materiale, ki imajo spet drugačne tehnološke in druge omejitve in so tudi problematični zaradi migracij,« nadaljuje doc. dr. Požrl in pristavlja, da nobena vrsta plastičnih materialov pač ni povsem varna: »So le bolj in manj škodljivi plastični materiali, dejavnikov, ki vplivajo na škodljivost, pa je ogromno. V strokovni literaturi in znanstvenih člankih se največkrat negativno govori o embalaži PVC, ki pa se po nekaterih podatkih umika iz proizvodnje, po drugih pa naj bi proces izdelave takšnih materialov občutno izboljšali.«
Embalažni materiali, ki jih izberejo v industriji, so prilagojeni predvidenim procesom, ki so povezani, denimo, s temperaturo in sestavo živila. Za shranjevanje živil je tako primerna le tista embalaža, ki nosi zakonsko določeno oznako. »V stroki se plastika prilagaja živilom in ne obratno, torej izdeluje se plastika za živila in tako mora biti tudi označena. Na primer: za zamrzovanje ledenih kock, vrečka za kuhanje oziroma pečenje, posodo lahko uporabljamo v mikrovalovni pečici itn.,« opozarja Petermanova. Vsak plastični izdelek, ki je namenjen za uporabo za živila, mora biti označen z znakom ali z besedami, kot to določa zakon. Vsi plastični izdelki, ki v prodaji niso v stiku z živili, so pa temu namenjeni, na primer plastični krožniki, pribor, vrečke, plastenke, posode in drugo, morajo imeti na izdelku napis za stik z živili oziroma za živila ali pa morajo biti označeni s simbolom (vilice in kozarec), še pojasnjujejo pri ZPS. Ne kupujte izdelkov, ki niso tako označeni, kot so, na primer, vrečke za gospodinjstvo – ker izdelek ne nosi ne ustreznega znaka ne natančnega napisa, pač ne moremo vedeti, ali je takšna vrečka sploh primerna za živila.
