Pirina trava ‑ zaklad zdravja

Laszlo Kovacs je po rodu je Madžar, že v Budimpešti se je ukvarjal z glasbo in jogo. Povabilo na indijsko veleposlaništvo v Budimpešti, kjer je igral na sitar, pa mu je prineslo večletno štipendijo indijske vlade za učenje indijske klasične glasbe. Izmed 550 akademij je lahko izbiral in se odločil za New Delhi. Prišel je v Indijo, najprej za eno leto, na koncu pa je ostal tri.

»V Indiji ni lahko živeti, če nisi turist,« pravi. »To je dežela skrajnosti – v njej imaš skrajno bogate in revne, neumne in pametne, izredno duhovne in neduhovne ljudi... 38 stopinj je, poleti do 48, kar je šok za fizično telo. Težko je, dokler ne dojameš, da kar je pomembno za nas, ni za njih in obratno. Opazuješ jih in začenjaš razumeti, zakaj je tako, kot je – umazano, zakaj se tako obnašajo … Indijci imajo posebno komunikacijo s sabo, notranji svet, iz katerega živijo in zaznavajo okolico. Zato vse deluje, čeprav povsod vlada zmeda. Notranji bog je tam na vsakem koraku.«

Indija je tvoje ogledalo, meni. »Prisiljen si se prilagoditi, sicer ti jemljejo energijo. Naučiti se moraš zablokirati, saj vsak pogled potegne pozornost, njih pa je ogromno. V Delhiju ni enega mesta, kjer ne bi nikogar slišal, videl, kjer bi bil sam.«

Indijska klasična glasba

»V indijski klasični glasbi ni nič na papirju, vsega se učimo na pamet. Učitelj ti le preda znanje, učiš pa se sam. On odigra kompozicijo, moja dolžnost pa je, da jo odigram identično. Potem je to v moji glavi in to znanje je moje. Približno 50.000 kompozicij imam v glavi,« pove.

Lahko bi ostal, a skrajnosti v Indiji te počasi izčrpajo. Hotel je nazaj v Budimpešto, potem pa spoznal Slovenko, bodočo ženo, ki je prišla v Indijo kot turistka. »O Sloveniji sem tedaj vedel le, da je majhna in lepa. Ko sem prišel na Kurešček, sem se počutil kot v sanatoriju – nikogar ne vidiš, slišiš, zrak je čist, kar je bil po Budimpešti in Delhiju pravi šok.«

Poslovna pot

»Poslovna pot in duhovnost gresta skupaj, zakaj ne?« me pogleda. »Lahko smo duhovni, a vseeno potrebujemo tudi kruh in mleko. Vendar ob koncu dneva šteje, da kot človek, del planeta, več daš kot vzameš iz tega sveta – razumevanja, energije, ne denarja. Če daš več kot vzameš, si na dobri poti, sicer bo sčasoma zelo narobe. Potem se krog vrti, vzel si kredit na kredit, to ni več dobra karma. Matematika je jasna, ne moreš več vzeti, da ti je dobro, si zdrav in zadovoljen.«

Vprašam ga, kako je živeti brez tistega, kar ljudje pojmujemo kot stalnost in varnost. »Vedno imamo pred sabo deset zaprtih vrat in skozi ena moramo iti. Ne moremo biti statični. A če imamo intuicijo, bomo šli skozi prava vrata. Prepuščanje je proces. Najti moraš ravnovesje. Moraš skozi ena vrata. Morda greš skozi napačna, če preveč razmišljaš. Umiriti moraš um. Umu sicer ne moreš preprečiti, da ne razmišlja – v Indiji mu pravijo opica –, je kot reka, če jo zajeziš, bo prišlo do poplave. Z ravnovesjem in intuicijo ti je v življenju laže.«

Ker je sam vegetarijanec, je želel odpreti vegetarijansko restavracijo. Njegov cilj je bil pokazati, da biti vegetarijanec ne pomeni samo jesti zeleno solato. Želel je privabiti tudi tiste, ki jedo meso. In res, v Ajdovem zrnu, njegovi samopostrežni gostilnici, je veliko gostov sicer jedlo meso.

Pravi, da je bilo na začetku težko in da je gostinstvo posel za družino. »Slovenci ste zahtevni gostje,« pripomni. »Ampak ko gosta imaš, ga imaš za vedno.« Po petih letih je našel nekoga, ki je nadaljeval njegovo misijo, in mu prodal podjetje.

Zeleno kapljo spodbudil očetov rak

»Testirati sem začel semena, zemljo, sprva za prijatelje in očeta. Moje stanovanje je bilo videti kot botanični vrt,« se nasmehne. »Potem sva s prijateljem odprla podjetje. Na Obali sva zgradila rastlinjak in laboratorij. Pirino travo vzgajava pod posebnimi pogoji, nato se reže in zmrzuje. Njen sok so namreč poznali že v Egiptu kot eliksir mladosti.« In zakaj prav pira? »Pšenična trava sicer lahko raste brez zemlje in sonca, a ima manj mineralov in vitaminov – predvsem nima B 17, ki dokazano preprečuje raka,« pove. »Sok pijemo na tešče, da gredo minerali in klorofil v kri, kjer se spremenijo v kisik in hranijo celice. Nekateri pravijo, da se ob tem počutijo, kot bi vnašali svetlobo v telo. Hitro namreč dviguje pH telesa, ustvari bazično okolje, neprimerno za patogene organizme.« In kako gre očetu, še povprašam. »Po letu in pol pitja soka nima več raka in počuti se bistveno bolje,« zaključi. »In take zgodbe pomenijo, da sem dal svetu nekaj nazaj.«