Je varna, nežna in primerna tudi za tiste, ki se ne morejo ukvarjati z rekreativnim športom. Redno in pravilno izvajanje vaj ima številne dobre učinke: izboljša telesno držo, ravnotežje, koordinacijo in gibljivost, zmanjša možnosti za razvoj osteoporoze in inkontinence, odpravlja ali lajša bolečine v hrbtu ter pospešuje okrevanje po poškodbah.
Pilates je primeren in priporočljiv za vse ljudi, seveda pa je vadba za vrhunskega športnika drugačna kot za starostnika ali človeka z osteoporozo, pravi doc. dr. Maja Bučar Pajek s fakultete za šport v Ljubljani. »V Sloveniji so organizirane vadbe pilatesa večinoma namenjene skupinam rekreativcev brez večjih zdravstvenih omejitev. Pri težavah (npr. bolečine v hrbtu ali vratu, poškodbe, osteoporoza, oslabelost mišic medeničnega dna) oziroma pri nosečnicah in starostnikih pa je potreben individualen pristop in prilagoditev tako programa kot posameznih vaj. Poškodbe skeleta in mehkih tkiv niso običajne, saj gibi niso sunkoviti, poleg tega jih moramo stalno nadzorovati. Če se bolečine kljub temu pojavijo, se to po navadi zgodi zato, ker vaje niso prilagojene posamezniku ali zaradi nepravilne izvedbe.« Pomembno je, da inštruktorja ob začetku vadbe seznanimo s svojim zdravstvenim stanjem in omejitvami, da bo lahko izbral ustrezne vaje. Tudi med samo vadbo ga moramo opozoriti na morebitne bolečine, ki niso posledica mišične utrujenosti. Sogovornica ugotavlja, da marsikdo ob prvem srečanju inštruktorju ne zaupa svojega zdravstvenega stanja, zato ta ne more že takoj prilagoditi vaj ali ga napotiti na individualno obravnavo. »Pogosta napaka je tudi pretiravanje s ponovitvami posameznih vaj, saj več ponovitev ne pomeni boljšega učinka. Kakovost giba je bistveno pomembnejša od količine.«
Kdor nima dovolj znanja o pilatesu in vadi brez strokovnega vodenja, običajno izbira pretežke vaje, ki dolgoročno naredijo telesu več škode kot koristi. Priporočljivo je, da od dva- do trikrat na teden obiskujemo organizirano vadbo, najbolje individualno, nato pa naučene vaje vsak dan ponavljamo doma, svetuje Maja Bučar Pajek, ki razloži še, da so blažje mišične bolečine, ki se pri sicer zdravih ljudeh pojavijo med vadbo in po njej, običajno posledica oslabelosti nekaterih mišic in večinoma kmalu izzvenijo.
Pravilno dihanje
»Zelo pomemben element pilatesa je tudi dihanje, ki nudi podporo vsaki vaji. Za začetnike je kar velik izziv, saj ga je težko uskladiti z učenjem vaj.« V začetnih urah naj bi zato inštruktor izbiral vaje, ki jih lahko pravilno naredimo tudi brez ustreznega dihanja. Pri pilatesu dihamo torakalno ali prsno, kar je drugače od našega naravnega vzorca dihanja. »Vdihnemo skozi nos in se pri tem osredotočimo na razširitev spodnjega dela prsnega koša vstran in nazaj. Tako 'odpremo' zadnjo stran toraksa, ki je običajno zanemarjena. Izdihnemo skozi usta in istočasno aktiviramo mišice medeničnega dna in trebušne mišice ter s tem stabiliziramo telo. To pravilno naredimo tako, da ob počasnem, dolgem, globokem izdihu najprej stisnemo in dvignemo mišice medeničnega dna in nato v obliki črke V nežno potisnemo spodnji del reber proti popku, pri čemer se ta približa hrbtu.«
Ko obvladamo osnovne vaje, začnemo uporabljati pripomočke (vsaj 2,5 metra dolg elastični trak, terapevtske žoge) in trenažerje, s katerimi vaje bodisi olajšamo bodisi otežimo, vendar je pri nas še vedno zelo malo specializiranih ponudnikov vadbe pilatesa, ki imajo tudi trenažerje, pravi sogovornica. Pilates poveča moč (zlasti stabilizatorjev trupa) in izboljša gibljivost, srčno-žilnemu sistemu pa ne koristi prav veliko, zato se je pametno ukvarjati še s katero aerobno vadbo (npr. nordijska hoja, tek, kolesarjenje), še izvemo od Maje Bučar Pajek, ki je med drugim tudi vodja usposabljanja vaditeljev/inštruktorjev pilatesa pri Gimnastični zvezi Slovenije, kjer z zunanjim partnerjem dvakrat letno organizirajo tečaje za pridobitev teh nazivov. Do zdaj so jih usposobili približno sto. Tečaje poleg inštruktorjev lahko samostojno vodijo še diplomanti fakultete za šport, žal pa vadbo ponujajo tudi posamezniki brez ustrezne usposobljenosti in licence za delo, zato se pred vpisom pozanimajte, kdo jo vodi.
Vadba iz taborišča
Zametki pilatesa so nastali med 1. svetovno vojno, ko je bil Joseph Hubertus Pilates zaprt v angleškem taborišču, kjer je poskušal s posebno vadbo – pravil ji je kontrologija ohranjati vitalnost tako pri sebi kot sojetnikih. Po selitvi v New York je leta 1926 odprl telovadnico, ki so jo obiskovali predvsem plesalci in baletniki. Program je bil prilagojen vsakemu posebej, zagovarjal je naravne gibe, ki jih lahko opazujemo pri živalih. Umrl je leta 1967, njegovo dediščino pa so v svet ponesli njegovi žena in učenci. Ti so razvili več različic pilatesa, je razložila doc. dr. Maja Bučar Pajek, ki pa se še vedno strogo držijo osnovnih izhodišč njenega ustanovitelja. Zaradi boljšega poznavanja delovanja telesa, novih ugotovitev na področju fiziologije in funkcionalne anatomije se pilates razvija še danes.
