Pet obžalovanj 
pred smrtjo

Ko je človek na vrhuncu moči, ne verjame, da bo nekega dne samo še spomin. Če je dobro paziti nase, še preden zbolimo, je dobro zares živeti, še preden – umremo. »Srečen je, kdor živi tako premišljeno, načrtovano in polno, da ne bi obžaloval ničesar, četudi bi moral jutri umreti,« piše Bronnie Ware v knjigi 5 najpogostejših obžalovanj pred smrtjo – Kako so mi umirajoči spremenili življenje. Avstralka Bronnie se je dolgo klatila po svetu. Nakar jo je pot, kdo ve, zakaj, popeljala tudi med ostarele, bolne in umirajoče. Njena avtobiografska knjiga priča ne samo o njeni osebni transformaciji, obžalovanja umirajočih strne v sporočila za še žive.

Želim si, da bi bil zvest sebi 
in ne bi živel samo za druge

Grace je bila Bronniejina najljubša paliativna bolnica. Petdeset let je bila poročena, vedno je živela tako, kot so od nje pričakovali. Njen mož je bil tiran in Grace je vse življenje sanjarila samo o tem, kakšno bi bilo življenje brez njegovega diktatorstva. »Zakaj nisem preprosto delala tistega, kar sem želela? Zakaj nisem bila dovolj močna?« je spraševala Bronnie. »Poglej me, kakšna sem zdaj. Umiram. Kako je sploh možno, da sem vsa ta leta čakala, da bom svobodna in samostojna, zdaj pa je prepozno?« Grace je šele tik pred koncem svojega življenja spoznala, da mnenje drugih ljudi o njej sploh ni pomembno. Vse do poslednjih trenutkov jo je bilo – strah.

Želim si, da ne bi toliko delal

Margaret in John. Rada sta se imela. Ko sta oba že dosegla starost, ko bi se lahko upokojila, tudi denarja za mirno starost je bilo dovolj, je žena predlagala, naj zdaj, ko sta že v letih in otrok ni več doma, najdeta čas le zase. In gresta v svet. Samo še eno leto, je rekel John, samo še eno leto. In to leto je postalo dve, tri. Medtem je Margaret z veliko vnemo zbirala prospekte za pot okoli sveta. Nato je zbolela. Čez tri mesece je ni bilo več. »Svoje delo sem imel rad, to že, pa tudi v svojem družbenem statusu sem užival, ampak kaj mi zdaj to pomaga, Bronnie,« se je spraševal John. »Zaradi njega sem se premalo posvetil tistemu, kar me je gnalo naprej: svoji družini in pa moji Margaret, moji ljubi Margaret. Vem, da bi se zelo zabaval, če bi šla skupaj na kako potovanje...«

Želim si, da bi si upal izraziti čustva

Za štiriindevetdesetletnega umirajočega moškega je bil menda Jozsef videti izredno dobro. Bil je iskriv in radoveden, a bolan. Slutil je, da umira, čeprav svojci niso dovolili, da mu zdravniki povedo dejstvo: Jozsef, pred tabo je le še nekaj tednov življenja. Ko ga je nekoč obiskal sin, je napol mrk prišepnil Bronnie le, da otroke zanima samo njegov denar. »Umiram, Bronnie, ne?« je nekega dne izdavil. Pritrdila je. Ko se je obračal v svojo preteklost, je nekaj dni pred smrtjo priznal: »Preveč sem se bal pokazati, kaj čutim, zato sem nenehno delal in se z družino nikoli nisem resnično zbližal. Niso si zaslužili samote. Zdaj mi je res žal, da me niso imeli priložnosti bolje spoznati.«

Želim si, da bi ostal 
v stiku s prijatelji

Gospa Doris je nekega dne kar planila v jok, ko je Bronnie vsa vesela »priplesala« v njeno sobo. Povedala je, da je v vseh štirih mesecih bivanja v domu videla tako malo nasmejanih obrazov, da ob pogledu na Bronniejinega ni mogla ustaviti solz. »Najbolj pogrešam prijatelje. Nekateri so že umrli, nekateri so v domu, tako kot jaz, z nekaterimi pa sem preprosto izgubila stike. Oh, ko jih vsaj ne bi. Človek misli, da bodo njegovi prijatelji vedno z njim. A življenje gre naprej in kar naenkrat nimaš nikogar več, ki bi te razumel ali vedel kar koli o tvoji preteklosti.«

Želim si, da bi si dovolil biti srečnejši

Rosemary je bila prav posebna ženska. Poročila se je mlada, potem pa, ko je več let prenašala nasilje, je rekla – dovolj. In se usmerila v posel. Garala, se strmo vzpenjala po lestvici, ustanavljala podjetje za podjetjem ter še v poslednjih dneh kovala načrte za svojo poslovno prihodnost. Bila je neizprosna do sebe in do drugih; v domu je vreščala in bila preprosto – zoprna. »Zakaj si tako srečna,« je tiho kot izgubljena majhna punčka neki dan vprašala. »Ker je sreča stvar odločitve, Rosemary, in jaz se zanjo odločim vsak dan sproti, čeprav mi včasih tudi ne uspe,« je Bronnie odgovorila. Rosemary je zavzdihnila. Le malo pred smrtjo je zaupala: »Preprosto nisem verjela, da si zaslužim srečo. Ampak si jo. Zdaj to vem. Postajam si vedno bolj všeč.« Zadnje popoldne njenega življenja je bilo hudo, a umrla je hitro. Z nasmehom na ustih.