Tale zapis nastaja ob pol treh zjutraj na terasi ljubkega apartmaja (ki sicer – kot sem ugotovila med dopustom – nima zajemalke, ima pa slab wi-fi), nekje na jadranski obali. »Jutri moram nujno nabaviti nekaj proti komarjem,« sem zamrmrala pred kakšne pol ure, ko bzz-bzzanje okoli moje glave ni in ni hotelo ponehati. Pred parimi minutami, ko sem na levem uhlju (!!!) začutila zoprno srbečico, pa sem se dokončno vdala. Grdo sem zaklela, priznam, in se skobacala izpod kovtra (pokrita sem bila samo zato, da bi ta izmeček od mrčesa težje našel pot do mene, kar se je očitno izkazalo za precej neučinkovito metodo).
Točno pred enim tednom, okoli poldneva, mi je zapiskal telefon. »Pejva jutr za en teden na morje!« »Haha,« sem odgovorila, prepričana, da se tisti na drugi strani samo malo šali. Pa se ni. »Kako naj dobim dopust za cel teden? Se ti je zmešalo?« sem postajala nestrpna, ko sem ugotovila, da misli resno. A škoda je bila že storjena. Misel na spontane počitnice me je tako premamila, da sem hrepenela po njih kot otrok, ki se je zapičil v najbolj pisan ovitek čokolade pri blagajni. Še vedno mi ni čisto jasno, kako sem si dejansko drznila vstati izza svoje mize, se sprehoditi do šefičine pisarne in jo vprašati, ali si lahko vzamem par dni frej. Nikoli ne bom pozabila tistega njenega nasmeha, ko mi je prikimala. Zdelo se mi je, da bom od sreče zajokala. Verjetno se mi je to bralo na obrazu, ker me je, ko je videla moj odziv, za povrhu vsega še objela. Ja, vem, srečnica sem. Ogromna srečnica! Ker imam službo. In to službo, v kateri niso pomembni samo evri, nakazani petnajstega v mesecu.
Od tistega trenutka pa do zdajle je vse popolno. Z vsemi nepopolnostmi – komarji, zajemalka, slab wi-fi – vred. Že na poti na morje sem dojela, da sem sprejela eno boljših odločitev v svojem življenju. Nekje blizu Reke me je med spontanim zajtrkom na bencinski črpalki sončni žarek nežno požgečkal po nosu. Takrat sem se prvič opomnila, kako srečna sem. Naslednjič sem to storila, ko sem se počila na plažo in si vsa mokra in slana od morja mrmrala tisto pesem od Čukov: »Ko igraš se s kamenčkom, inhaliraš vsak atom …« Potem sem to počela še ves dan in še vse naslednje dni. V tem tednu sem se tolikokrat opomnila, kako lepo mi je, da sem šla že sama sebi malo na živce. Ampak to je sladka nervoza.
Verjamem, da se zaradi takšnih stvari splača živeti. Ker sreča ni v številu vdihov, ampak v trenutkih, ki ti dih vzamejo. Meni ga jemlje, zdajle, ta moment. Sredi ničesar. Sredi vsega. Gizmo, hvala ti. Za najbolj noro povabilo, kar sem jih kdaj dobila. Za tista dva piškota, najslajša na celem svetu. Za herojsko reševanje s plaže. Za smeh. Za ogromno smeha. Za dopust, ki se ga bom spominjala do konca življenja. Rada te imam!