ODNOSI

Partnerstvo ni breakdance

Objavljeno 28. junij 2015 20.00 | Posodobljeno 28. junij 2015 20.00 | Piše: Klavdija Miko

Je karizmatična, temperamentna in topla ženska.

"Zelo boleče je bilo. Potrebovala sem leto in pol, da sem se energetsko in osebnostno sestavila, ker ločitev je velika izguba." Foto: Leon Vidic

Ima ogromno znanja, marsikaj črpa iz osebnih doživetij, saj tudi sama ni brez travmatične prtljage. Melita Kuhar je srčna in izkušena terapevtka s svetovalnico v Ljubljani.

Kako to, da ste se odločili posvetiti svetovanju partnerjem, zakoncem in družinam pri reševanju medsebojnih težav, vzgoji otrok, usmerjanju najstnikov in osebnostni rasti posameznikov?

Mnogo let sem bila v drugem poklicu. Včasih so me spraševali, zakaj sem študirala socialno delo in diplomo nadgradila s socialno pedagogiko. Odgovarjala sem, da bom znala pravilno vzgajati hčerko. Izvirnejšega izgovora nisem imela. Za sabo imam težek zakon, poln vzponov in padcev. V obdobju razkroja zakonske zveze nisem točno vedela, na koga se obrniti, da bi nama lahko pomagal. Od ločitve pred desetimi leti sem začutila klic, da je mogoče moje poslanstvo pomagati parom, ki so v podobnih težavnih okoliščinah, kot sva bila z bivšim možem. To je bila prva lučka, ki je posvetila. Ničkolikokrat sem slišala, češ da lahko trajala tudi deset let, preden se storitvena dejavnost, kot je moje svetovanje, ki je pri nas še tabuizirana, prime. Drži, ljudje potrebujejo čas, da ozavestijo, kako se lahko s pomočjo strokovnjakinje za to tematiko bistveno laže začnejo soočati z bolečino srca, ali denimo razmisliti, kako postrojiti otroke, kakšne napotke jim dajati. Vendar lahko rečem, da se na širši ravni počasi širi ozaveščanje, da se je pomembno ukvarjati s sabo. Draga moja, jaz se nenehno. Ne morem pomagati drugim, če nimam osebne izkušnje. Hčerko, denimo, zdaj je stara sedemnajst let, sem vzgajala sama.

Matere in hčerke razvijejo močne vezi, ki jih niti neumnosti ne morejo zastrupiti. A ko se hčerke osamosvajajo, so konflikti neizogibni.

Zame kot mamo je bilo najbolj naporno obdobje od njenega drugega do šestega leta. To je čas oblikovanja jedra človeka. Se pravi, socialni in osebnostni kompas se naravna do šestega leta. Pri moji hčerki, denimo, je bilo vse »ne«. Zdaj ko je v puberteti, se lahko z lahkoto vse zmeniva, ker je zdresirana, če uporabim res grdo besedo, in ve, da čez nekatere meje in dogovore, ki jim imava, ne more iti. Lahko pa se pomeniva in argumentirava vsaka svoje stališče. Ampak na to sem jo navajala od malega.

Kako?

Vam povem primer. Ko je imela pet let in je želela na igrišče, mi je morala našteti pet argumentov, zakaj. Razmišljanje spodbuja kreativnost otrok. Starše v Svetovalnici vedno učim, naj otrokom od tretjega leta postavljajo čim več umskih izzivov. Veste, izjemno domiselni so, ko gre zanje. Ko zdaj že skoraj odrasla punca kaj želi, kar sama vnaprej argumentira, kaj in zakaj, kako in s kom. Malce nadzora še vseeno imam in ona se s tem strinja.

Prav to je pomembno, da se kasneje, v najrazličnejših življenjskih okoliščinah, znamo postaviti zase, kajne? Izraziti svoje stališče? Znati reči »ne«?

Natančno tako. Starši se bojijo svojih otrok, češ, bodo jokali. Otroci vendar morajo jokati. Vzgoja ni nekaj lepega in finega. Vzgoja je vedno preoblikovanje nepopisanega lista. Socializacija prav tako boli, ker se moramo prilagajati normam, zahtevam okolja, v katerem živimo, skupnosti, v kateri veljajo kodeksi vedenja. Osvojiti jih je treba, hote ali nehote. Proces ni enostaven ne za starše ne za otroke. Ampak lastnega otroka se ne smemo bati. Boli me, ko slišim tarnanje staršev, čeprav obenem razumem njihovo stisko.

Kako močno je mlado generacijo zaznamovala permisivna vzgoja, ki jo starši izvajajo približno dve desetletji?

Oprostite, ampak ti otroci so zmaji. So narcisoidni posamezniki, ki mislijo, da se ves svet vrti okoli njih, dovolijo si lahko vse, nimajo mej, ker jim med odraščanjem pač nihče ni rekel: »Glej, tega ne smeš. Če boš to naredil, bodo sankcije.« Nikoli jih ni bilo in takšen otrok se ne boji ničesar, kar je zelo nevarno. Tudi za širšo družbo. Nimajo kompasa in ne vedo, kaj je prav in kaj ni, kaj je dovoljeno in kaj pač ni.

K akšen je tipski zdrav ljubezenski odnos?

Povprečno je prvo leto idealno obdobje za postavitev partnerskih pravil. Idealno je, da se jih partnerja držita tudi kasneje, ko padeta na tla realnosti. Zdrava partnerska zveza naj ne temelji le na ljubezni. Cement zdravega partnerstva oblikujejo ljubeča pripadnost oziroma naklonjenost, spoštovanje, zaupanje, odgovornost do zveze in zvestobe, če se zanjo odločita. Ključno je tudi zavezništvo med starši, kajti polje vzgoje je mnogokrat lahko bojno polje prevlade enega ali drugega starša. Zelo pomembno področje je spolnost. Namreč, vsi pari, ki se soočajo s težavami v partnerskem odnosu, imajo zagotovo tudi te probleme. Spolnost je tudi oblika komunikacije.

Urejena spolnost. Kakšna je?

Da se oba strinjata, se ljubita redno in pogosto, se ljubkujeta in je seksualnost nekaj tako normalnega kot umivanje zob. Treba se je dogovoriti o tem, prav tako, zakaj komu kaj ne ustreza, česa ne želi, noče. Pogovor je res pomemben in slišanje z možgani. Sicer nastane šum.

Vsi pari ne ostanejo, kot sovji, skupaj vse življenje, vendar je v naši družbi normalno, da smo naenkrat z enim partnerjem.

Za zdravje zveze je dobro, če smo si zvesti, ker znotraj partnerstva zadovoljimo vse potrebe. Prevare se po mojih izkušnjah zgodijo pravzaprav skoraj vedno, ko zmanjka pozornosti, bližine, spoštovanja, kar eden ali drugi partner potem najde drugje. V negovanem partnerstvu ni potrebe po oziranju okoli. Zakaj bi želel fička, če imaš doma mercedesa? Večina parov – tudi jaz sem se v času zakona – se spopada s krizo, ker ne neguje omenjenih postavk, ki pomenijo zdravo partnerstvo, zato prej ali slej pristanejo v odnosu, ki boli.

So tudi ljudje, ki vztrajajo skupaj iz nezdravih razlogov. Zakaj?

Ljudje nosijo občutek krivde, ne znajo stopiti iz začaranega kroga, ker ne vidijo, da si lahko privoščijo drugačno, bolj zdravo in osrečujoče življenje. To so takšne bolečinske točke, ko drug z drugim manipulirajo, si prizadevajo bolečine, se ne slišijo, izsiljujejo čustva. Tiho jih sprejemajo, morda imajo zaradi okvar iz otroštva zgrajene obrambne mehanizme, včasih si privlečejo partnerja, ki igra njim znano vlogo. Res sta potrebni velika sila in notranja moč, da skočiš iz teh vzorcev in ponotranjenih prepričanj in sam sebi privoščiš, da si mogoče vreden kaj več od zlorabljajočega partnerskega odnosa. Najhuje pa je, da otroci gledajo besedno in čustveno ter tudi telesno nasilje. Nikoli ne bom razumela tistih, ki ostajajo skupaj zaradi otrok. Ali je res v redu, da ti do odraslosti spremljajo in čutijo bolečino staršev? Prepričana sem, da ne. Odrasli bodo v čustvene invalide. Vedno povem, da smo vsi opremljeni z notranjo energijo in močjo, samo ljubezen do sebe moramo najti, da se postavimo zase in začenjamo prevzemati življenje in ga upravljati. Temu pravim menedžment oziroma upravljanje z lastnim življenjem. Poudarjam, da je prevzemanje odgovornosti za lastne odločitve res pomembno, v vseh fazah življenja.

Ampak sprememb nas je strah, kot tudi prevzeti odgovornost, ki jo prinaša odločitev. Kako ste se vi spoprijeli s preobratom?

Zelo boleče je bilo. Potrebovala sem leto in pol, da sem se energetsko in osebnostno sestavila, ker ločitev je velika izguba. Navsezadnje se nisem poročila zato, da se bom ločila. Ja, morala sem se ukvarjati s sabo, se izprašati o marsičem, tudi ugotavljati, zakaj sem ravnala, kot sem, kje je moja krivda, kajti partnerstvo ni breakdance, ko lahko plešeš sam, temveč je ples za dva. Je tango, kjer moški vodi in ženska mu sledi. V resnici pa je ona kraljica njegovega objema. 

Deli s prijatelji