Pamet v roke, zdravje na žlico

Najsibo to juhica iz petelinčkovih ličnic ali domača obara – priznajte, vsak ima svojo gurmansko strast. A kaj nastane, ko začnemo živeti, da bi jedli, in ne jemo le zato, da živimo? Presneto velika zmeda! Pride dan, ko smo potrti. Pojemo čokolado. Eno, dve? Strah nas je, zato si v usta zbašemo, kar koli hrani podobnega leži v naši bližini. Začutimo olajšanje, potešitev. Nato pademo še globlje. Presneto, si rečemo, spet mi ni uspelo! In začarani krog, o katerem je pisal že Saint-Exupéry, se lahko začne. Saj poznate dialog Malega princa in pijanca, ne? Ko Mali princ pijanca vpraša, zakaj pije, ta odgovori, da zato, ker bi rad pozabil. Kaj? Da ga je sram. Česa? Da pijem! Res smo čudni.

Si žalostna? Bi kos torte?

Zlorabljanje hrane, torej njeno uživanje za potešitev čustvenih potreb, pomeni, da potrebo po hranjenju čutimo takrat, ko v resnici potrebujemo ljubezen, nežnost, pozornost in nego drugih ljudi. Morda se komu, ki o hrani nikoli ni premišljeval zavestno, to zdi malce za lase privlečeno. A žal ni. Tudi dr. Sanja Rozman v knjigi Peklenska gugalnica piše o tem in poudari, da so se z zlorabo hrane naučili živeti tisti, ki jih bližnji v otroštvu niso imeli radi, jih niso upoštevali ali razumeli. Skrčili so pričakovanja, nehali prositi za to, kar so potrebovali, nehali so kazati svoje ranjene in boleče točke ter prenehali pričakovati, da jih bodo razumeli. Začeli so se zanašati le nase. Začeli so jesti, jesti, jesti ...

Zato ne pozabimo na bistvena načela zdrave prehrane: jejte uravnotežene obroke in izbirajte ogljikove hidrate z nizkim glikemičnim indeksom – proč od skritih, prečiščenih sladkorjev ter izdelkov iz bele moke. Če zaužijete tablico čokolade, se sladkor v krvi takoj dvigne, nato se zaradi izločanja inzulina iz trebušne slinavke v hipu zniža, kar pomeni, da boste kmalu spet lačni in boste najverjetneje prej klonili pred čustveno potrebo telesa (in duha).

Amerika, dežela sanj

Včasih smo se prav junaško posmehovali »neumnim« Američanom, ki da zbašejo v svoje telo vse, kar je mogoče. Fino se nam je zdelo, da jemo zdravo in da za nas ne veljajo nespametne zakonitosti hitrega prehranjevanja. A nismo ravno nedolžni. Že Michel Montignac je v intervjuju za Ono pred desetimi leti dejal: »Ameriški način hranjenja je najslabši mogoč, a ga prevzema največ svetovnih držav ... Povem vam, večina Američanov je degeneriranih. Petintrideset odstotkov je debeluhov, 20 odstotkov jih ima sladkorno bolezen. Bolni so od debelosti. To bo postal model sveta. Že 45 let se 98 milijonov Američanov vsak dan drži nizkokaloričnih diet. Če res hočemo spoznati, zakaj je hujšanje te vrste neuspešno, se o tem najbolje prepričamo v ZDA.« Če uživanje hrane z nizkim glikemičnim indeksom dokazano pomaga pri motnjah hranjenja, povezanih s čustvenim prehranjevanjem, bodo čezmerne teže najbolj odrešeni tisti, ki bodo razumeli, da so zaloge maščob posledica previsoke ravni inzulina v krvi.

Res ne pomaga, če boste jedli samo nizkokalorično hrano – še škodili si boste. Ne pomaga, če boste uporabili železno voljo in deset dni pri živem telesu trpeli ob količini hrane, primerni za novorojenčka. A naj pove raje, žal že pokojni, strokovnjak: »Tradicionalni nutricionisti so se zadnjih petdeset let zelo motili, ker so menili oziroma še vedno menijo, da je sto kalorij vedno samo sto kalorij. To je popolnoma narobe! Odgovor je v absorpciji.«

Kjer živim, to jem

Vprašanje, ali je hrana zdravilo ali mašilo, je vedno aktualno. Lahko je oboje, a idealno razmerje je tisto, ko nam je zanjo popolnoma vseeno, a jo z užitkom in radi jemo. To je pred leti doumel tudi Dario Cortese, ki je poudaril, naj tudi kraj bivanja določa, kaj se najde na našem krožniku: »Eskimi uživajo ribe, meso, maščobo. Bolj ko se približujemo tropskim krajem, manj mesa pojemo, ker je tudi narava radodarnejša. Bolj ko gremo na sever ali jug od ekvatorja, več je mesne prehrane. Gre za antropološki vzorec. Zdaj je brezmesna, vegetarijanska hrana možnost in privilegij. Včasih so jedli pretežno rastlinsko, ker je bila mesna težko dosegljiva, vsaj v Evropi, in je bila privilegij bogatejših slojev. V raznih pomanjkanjih in ekstremnejših razmerah je bila mesno-maščobna prehrana temeljna. Zdaj je stvar osebne odločitve.« Dajte, odločite se za zdravje!