Škodljivost tobačnih izdelkov ni skrivnost, a otroci in najstniki še kar naprej kadijo ali žvečijo tobak. Številni mladostniki se na novo vsako leto zasvojijo s tobakom, študije razkrivajo, da je kar 90 odstotkov vseh kadilcev začelo kaditi, ko so bili še otroci. Kajenje je v zahodnem svetu vodilni vzrok smrti, ki bi jih lahko preprečili, povzroča raka, srčna obolenja in bolezni pljuč. Tudi žvečenje tobaka lahko vodi v odvisnost, nastanek raka v ustni votlini, bolezni dlesni in številnih krvožilnih bolezni, tudi infarktov. Otrokom je treba pojasniti nevarnosti; če jih ustrezno poučimo o tveganjih kajenja in žvečenja tobaka ter jim postavimo utemeljeno prepoved, jih lahko obvarujemo te škodljive razvade.
Poglavitni problem kajenja in žvečenja tobaka je povezan s kemikalijo, imenovano nikotin, od katere lahko postanemo odvisni že po nekaj dnevih uporabe. Nikotin je po statistikah prav tako močna droga, kot sta kokain in heroin; vpliva na razpoloženje, srce, pljuča, želodec in živčni sistem. Kratkoročni zapleti so kašljanje ali vneto grlo, sčasoma pa se pojavijo bolj resne bolezni, kot so povišan krvni pritisk in utrip, bronhitis in emfizem. Mladi kadilci tudi bolj pogosto eksperimentirajo z marihuano, kokainom, heroinom in drugimi trdimi drogami.
Če ste kadilec, prenehajte in bodite malčkom dober zgled
Otroke h kajenju ali žvečenju tobaka pritegnejo različne reči; želijo se postavljati, bili videti starejši, radi bi se otresli čezmerne telesne teže, želijo biti videti nevarni ali se počutiti neodvisne. Starši lahko v veliki meri nadomestijo te občutke in jim preprečijo zatekanje k tobaku. O kajenju se je treba pogovoriti na primeren način, otroci se ne smejo počutiti ustrahovane, ne smejo dobiti občutka, da jim ne zaupamo. Pomembno je, da jim ves čas govorimo o nevarnosti tobaka. Tudi najmlajši lahko razumejo, da je kajenje slabo za telo. Vprašajte jih, kaj jih pri kajenju privlači in kaj odvrača. Biti moramo potrpežljiv sogovornik, ki zna poslušati. Družite se z otroki in primerjajte podobe kadilcev iz filmskega sveta s podobami kadilcev v resničnem svetu. Spodbujajte jih, naj se ukvarjajo z dejavnostmi, ki niso združljive s kajenjem, na primer s športom, pokažite jim, da cenite njihovo mnenje in zamisli, in se pogovorite z njimi, kako se upreti pritiskom vrstnikov, ki zapeljujejo v kajenje. Zavedati se moramo, da je najboljša zaščita otrokova samozavest.
Zelo je pomembno, da so starši sposobni formulirati, zakaj zavračajo kajenje: na primer, ker kadilci smrdijo, so grdega videza, se slabo počutijo, škodijo sebi in okolici.
Če na oblačilih otroka zavohate dim, se ne smete burno odzvati; najprej se pozanimajte, ali se je družil s prijatelji, ki kadijo, ali je tudi sam kadil. Mnogi enkrat poskusijo cigareto, a ne postanejo kadilci. Ne pridigajte mu, ampak ugotovite, kaj ga vleče h kajenju, in o tem iskreno spregovorite, pojasnite mu, kako bo to vplivalo na njegovo prihodnost, predvsem na zdravje, videz in seveda vonj pa tudi denar. Pomagajte mu premagati kajenje, podpirajte ga pri odločitvi, da bo prenehal, in ga pri tem hvalite. Poudariti velja, da bo vaš trud neuspešen, če sami kadite, otroci namreč hitro opazijo nasprotje, ko svetujete eno, počnete pa drugo. Zgledujejo se po starših – če ste kadilec, priznajte, da to obžalujete, prenehajte in bodite dober zgled.
