Otroku je treba reči tudi ne

Zakaj nekaterim to uspava bolj, drugim manj? Od česa je odvisna kakovost vzgoje? Katere vzgojne napake so najpogostejše? Kako uskladiti poslanstvo starševstva z vsemi drugimi vlogami? Za spremembe ni nikoli prepozno.

Pri vzgoji so starši uspešnejši, če so sporočila in pričakovanja, ki jih posredujejo otroku, čim bolj realna. Otrok tako dobi občutek varnosti, je bolj zadovoljen in prepričan vase, pravi Elena Kecman, univ. dipl. pedagoginja in specializantka psihoterapije iz Ljubljane. »Pomembno je, da starši sproti opažajo in potrjujejo pozitivne, dobre lastnosti otroka in njegovo primerno vedenje – s pohvalami na osebni ravni in pohvalami določenih dejanj in vedenj, recimo: prijazen fant si, zelo si nežen do svojih prijateljev, všeč mi je, da si delila igračo z drugimi. Poleg pohvale je pomembno, da kritizirajo njegova neprimerna vedenja in dejanja, npr.: ni v redu, da si tako groba do prijateljice, ni mi všeč, da ne posodiš igrače prijatelju. Takšna sporočila zelo vplivajo na razvoj samozavesti. Ne smejo pa ga kritizirati na osebni ravni (neroda si, nisi sposoben za šport, ti si vedno počasna in podobno). S takšnimi neprimernimi sporočili, ki se pogosto ponavljajo, lahko preprečimo otrokov kakovosten razvoj in mu sporočamo, da v nečem nikoli ne bo uspešen. To zelo vpliva na njegovo samopodobo. Nič ni narobe, če kritiziramo vedenje, če se ni dovolj potrudil pri opravilih, nikakor pa ne kritiziramo otrokove osebnosti in ne posplošujemo. Naša sporočila morajo biti tudi čim bolj uravnotežena. To pomeni, da otrok od nas dobi približno enako število pohval in nagrad, kritik in kazni ter zahtev.«

Na osebnostni razvoj otroka delno vplivajo življenje staršev oziroma njihovi zgledi, njihova izobrazba, spol, socialni status, (ne)zaposlenost, izvor, starost, osebnostne lastnosti, bolezen v družini, zelo vplivajo tudi vrednote in prepričanja staršev in drugih pomembnih odraslih, na primer učiteljev – v kakšni luči vidijo sebe, druge ljudi in svet, pravi sogovornica. Po drugi strani pa na otrokov razvoj vplivajo njegova lastna prepričanja oziroma zaključki, do katerih pripeljejo življenjske okoliščine, v katerih živi. »Otrok, na primer, je priča slabim socialnim razmeram v svoji družini ali soseski in si reče: nič ne morem, vedno bo tako, še jaz bom slabo živel, ali pa sprejme popolnoma drugačno odločitev: ne želim tako živeti, potrudil se bom, se učil, delal in z boljšo izobrazbo sebi dal več možnosti za boljše življenje, kot ga imajo moji starši. Takšne razlike vidim pri ljudeh, ki prihajajo k meni na svetovanje. Naše življenjske zgodbe in odločitve so različne in so odvisne od več okoliščin ter od vsakega posameznika posebej.«

Katere veščine in znanja so najpomembnejši, da bodo starši kos svojemu poslanstvu? Se jih je mogoče naučiti ali je to vsakemu posamezniku nekako dano? Kako pomembna je izobrazba staršev? Elena Kecman, ki ima veliko izkušenj, saj v svoji svetovalnici EnoVita vodi svetovanja za starše, pare, družine in mladostnike, predava pa tudi po šolah in vrtcih, je prepričana, da kakovost vzgoje ni odvisna le od stopnje izobrazbe staršev. »Izobrazba vpliva na vzgojo, bolj pomembno pa je, kakšen odnos imata oče in mama do otroka, ali verjameta vanj, v razvoj njegovih sposobnosti, ga znata poslušati in slišati, mu dati dovolj ljubezni, biti do njega sočutna, ali znata pri otroku razviti delovne navade in ga spodbujati, zahtevati od njega, da naredi tisto, kar je potrebno, mu postaviti meje.«

Vključite jih v opravila

Mnogi starši, sploh mame, priznavajo, da zelo težko usklajujejo vse obveznosti, saj iz službe prihajajo pozno, od njih pa se pričakuje, da so dobri na vseh področjih. Ker vsega ne zmorejo, imajo pogosto slabo vest. Kako najti pravo pot kljub številnim obveznostim? Kecmanova se strinja, da imajo polno zaposleni starši danes težjo vlogo zaradi delovnega časa, ki pogosto traja do poznega popoldneva ali celo večera. Najpomembnejše je, poudarja, da se partnerja med seboj čim bolj uskladita. »Na otroka ne vpliva le časovno obdobje, ki ga preživijo skupaj, ampak predvsem, kako kakovostno preživet je ta čas. Najboljše je, da starši takrat pustijo vse obveznosti in elektronske naprave in se posvetijo izključno otroku, igri, pogovoru, zabavi z njim in seveda negi ter prehrani. Tudi če imamo takrat domače obveznosti, lahko otroka vključimo vanje. Otroci si tega želijo že od malega, in če starši to začnejo zgodaj, bodo večinoma pripravljeni pomagati. Če starši tega še niso naredili, lahko začnejo zdaj. Nikoli ni prepozno. Otroku včasih ne bo prijetno delati in bo trmaril. A nič zato. Tudi odraslim vsa opravila niso najljubša in v redu je, da se otrok nauči delati tudi tisto, kar mu ni prijetno. Starši morajo vsekakor vztrajati pri svojih zahtevah. S tem razvijajo otrokove delovne navade in ob tem še preživijo določen čas skupaj, kar družino kot celoto zelo povezuje.«

Starši imajo tudi slabo vest, ko so njihova pričakovanja večja od tistega, kar lahko ponudijo otroku. Če želijo, denimo, z otrokom biti vsak dan po več ur, a pogosto delajo popoldne, so njihove želje neizvedljive. »V redu je, da se tega zavedajo in to sprejmejo. V nasprotnem primeru bo njihovo neprijetnost začutil tudi otrok in potem še tisto malo skupnega časa ne bodo mogli preživeti kakovostno.«

Na vprašanje, katere napake najpogosteje delamo kot starši, sogovornica odgovarja: »Predvsem si ne vzamejo dovolj časa za pogovor in igro z otroki. To ne pomeni, da se z njimi ne ukvarjajo, ampak nekako niso prisotni tukaj in zdaj, temveč so npr. z mislimi nekje drugje. Otroci to zelo čutijo. Bolj kot količina je pomembna kakovost skupnega preživljanja časa. Nikakor pa ne smemo pozabiti, da se vsi starši trudijo čim bolje opravljati svojo vlogo, zato se zaradi napak ne smejo obsojati med seboj.«

Ugotavlja, da starši otrokom tudi premalokrat rečejo ne. Če otrok vedno dobi, kar želi in se starši počutijo krive, če mu ne ustrežejo, je to slabo za njegov razvoj. Opravičevanje, ker mu nečesa ne dajo, je neprimerno. »Otrok to namreč začuti kot negotovost in v večini primerov ne bo upošteval odgovora ne, ki mu sledi opravičilo. Starši se danes večinoma izogibajo kaznovanju, ker mislijo, da slabo vpliva na otroka, kar pa ni res. Otroka za neprimerno vedenje kaznujemo tako, da mu za določen čas ne dovolimo početi nečesa, kar ima rad in pri čemer občuti zadovoljstvo in ugodje, npr. gledanje risanke, igranje videoigrice. Ko mu odvzamemo nekaj ugodja, bo pripravljen spremeniti neprimerno vedenje v primerno.« In še nekaj je zelo pomembno in za starše tudi težko, poudarja pedagoginja: »Pri izrečeni kazni moramo vztrajati, dokler se otrokovo vedenje ne spremeni.«