V zgodnjem otroštvu poteka razvoj prepoznavanja in razumevanja tako temeljnih kot tudi sestavljenih čustev, otroci pa tudi vedno bolje razumejo, da lahko posameznik doživlja več različnih čustev hkrati, pravi doc. dr. Urška Fekonja Peklaj z Oddelka za psihologijo ljubljanske filozofske fakultete. Glavni razvojni napredek v tem obdobju se kaže v prepoznavanju in razumevanju čustev drugih ljudi ter nadzoru nad čustvenim doživljanjem in izražanjem, ki postaja vse bolj uravnoteženo in socialno sprejemljivo. »Prehodi od izražanja enega čustva do drugega, npr. od veselja do žalosti, so pri otrocih zelo hitri. Čustva izražajo neposredno ali posredno, recimo prek nemira, joka ali nevrotičnih manerizmov, kot so grizenje nohtov ali sesanje palca.«
Za prva leta življenja so značilni veselje, radovednost, strah, žalost, zaskrbljenost, ljubosumnost, jeza pa tudi sram, krivda in ponos. Veselijo se sodelovanja z drugimi ljudmi, predvsem vrstniki, in svojih uspehov. Predšolski otroci so radovedni; usmerjena pozornost jim omogoča, da se vse bolj osredotočajo na predmet, ki jih zanima. Za to obdobje je značilno, da se na stisko drugega vse pogosteje odzovejo s prosocialnim vedenjem, čeprav posameznika v stiski še vedno tudi ignorirajo ali se mu izognejo, pripoveduje sogovornica.
Pogosto čustvo je tudi strah. Z odraščanjem ga lahko sproži čedalje več dražljajev. »Nekatere strahove lahko vzbudijo otrokove resnične izkušnje z dražljaji v okolju, ki naravno vzbujajo strah (npr. glasni zvoki), ali pa je strah povezan z neprijetnimi izkušnjami (npr. s psom). Otrokovi strahovi so lahko tudi rezultat posnemanja vedenja drugih (npr. vidi, da se starši nečesa bojijo). Poleg tega lahko nastanejo kot posledica grozljivih risank, filmov ali poslušanja zgodb ter kot rezultat otrokove bujne domišljije (npr. pošasti pod posteljo), saj sprva še težko razlikujejo med resničnostjo in domišljijo. Poleg tega pa se lahko bojijo tudi stvari, s katerimi jih strašijo odrasli. V splošnem postajajo strahovi s starostjo številnejši in močnejši. Hkrati pa z izkušnjami številni izginejo.«
Zaskrbljenost se pojavi šele po tretjem letu starosti, ko si otrok lahko predstavlja različne situacije, ki bi se lahko pojavile, razlaga dr. Fekonja Peklajeva. Najpogosteje jih skrbi za družino in odnose z vrstniki. Lahko so npr. zaskrbljeni zaradi dogodkov v filmih ali risankah ali zaradi stvari, ki jih izvejo iz pogovorov z vrstniki. »Starši, zlasti tisti, ki imajo več otrok, dobro poznajo tudi ljubosumnost, ki se pojavi ob izgubi ali grožnji izgube pomembnega odnosa naklonjenosti zaradi tekmeca in se izraža skozi jezo, strah, žalost že od enega leta starosti dalje.« Izraža jo neposredno (je recimo napadalen do brata ali sestre), na socialno sprejemljiv način (npr. tekmuje za pozornost ljubljene osebe) ali pa s socialno nesprejemljivim vedenjem. Posredni izrazi ljubosumnosti so težje prepoznavni; lahko kaže oblike vedenja mlajših otrok (znova začne piti po steklenički), zahteva pozornost z izražanjem novih strahov, nagaja ali negativna čustva izraža v odnosu do igrač med igro, našteva strokovnjakinja.
Nadzor jeze
Med najbolj zagonetnimi čustvi je jeza. »Izvira iz frustracije, ko ugotovi, da prihaja do razhajanja med tem, kar naj bi se po njegovem moralo zgoditi, in tem, kar se v resnici dogaja. Na splošno otrok jezo izraža zaradi omejevanja. V predšolskem obdobju se jeza pojavi zlasti, če se kdo vmeša v njegovo igro ali mu poskuša vzeti igrače, če mu kaj ne uspe ali če odrasli od njega zahteva nekaj, česar ne želi storiti. V teh primerih se tipično odzove z agresivnostjo ali z umikom. Jeza pa je lahko tudi pozitivna, saj otroka spodbuja k premagovanju ovir ali mu pomaga, da se postavi zase.«
Ena od ključnih razvojnih nalog v otroštvu je, da se otrok nauči nadzorovati izražanje jeze na socialno sprejemljiv in neškodljiv način, izpostavlja sogovornica. »Za razvojne naloge pa je pomembno, da jih posameznik razreši v določenem obdobju razvoja, saj se neustrezno razrešene izražajo kot neprilagojeno in socialno neustrezno vedenje v poznejših razvojnih obdobjih. Stereotipi odraslih o tem, da izražanje določenega čustva za dečke ali deklice ni primerno, je povsem neustrezno in s strokovnega vidika neutemeljeno. Pomembno je, da odrasli otroku ne glede na njegov spol dopusti doživljanje in izražanje vseh čustev, negativnih in pozitivnih, pri tem pa mu pokaže, kakšno izražanje je družbeno sprejemljivo. Zato je pomembno, da starši ne skrivajo čustev pred otrokom in mu razložijo, zakaj se tako počutijo.«
Zgolj govorjenje o neprimernem vedenju za otroka torej ni dovolj (gristi, se metati po tleh se ne sme), ampak ga je treba naučiti, kako naj na sprejemljiv način izrazi negativna čustva, povzema psihologinja. »Doživljanje jeze ima zelo različne vzroke. Pomembno je, da se pogovarjamo o tem, kaj je bil v določeni situaciji vzrok njegove jeze, a do otroka ne pristopimo z obsojanjem njegovih čustev, temveč z željo po razumevanju vzroka zanje. To je za starše pogosto težko, saj lahko otrokovo neustrezno izražanje jeze tudi pri njih samih izzove jezo, posebno če se otrokovo neustrezno vedenje ponavlja. Mama ali oče mora zato najprej pri sebi najti ustrezno strategijo za nadzor lastnih negativnih čustev, šele nato se lahko sooči z otrokovo jezo.«
Čut za druge
»Prosocialno vedenje predšolskega otroka je sprva vezano na egocentrične motive, kot sta npr. želja po nagradi ali izogibanje neodobravanju odraslih. Postopno pa ponotranji družbene norme in vrednote, ki mu narekujejo, da je dober do drugih in jim pomaga. Otroci, ki jim starši zaupajo različne naloge, npr. skrb za rastline ali domačo žival, prej razvijejo takšne spretnosti in večkrat pomagajo drugim.« Altruistični starši spodbujajo otrokovo prosocialno vedenje tudi tako, da pojasnjujejo razloge za (ne)primernost določenega vedenja, mu razlagajo o posledicah, ki jih ima njihovo vedenje na čustveno doživljanje drugih ljudi, otrok pa mora biti v pogovoru tudi dejavno udeležen, pojasnjuje dr. Urška Fekonja Peklaj.
