Tako starši kot učitelji, zdravniki, psihologi in drugi strokovnjaki opažajo, da se s stresom in njegovimi negativnimi posledicami ne soočamo samo odrasli, ampak tudi otroci in mladostniki. Na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ) ugotavljajo, da obremenjenost in stiske otrok in mladostnikov pogosto izvirajo iz nejasnega, negotovega in protislovnega položaja otrok in mladostnikov v naši družbi, razpada zavezujočih pravil in življenjskih usmeritev, podaljševanja in zahtevnosti šolanja, vse večjih družbenih, starševskih in lastnih pričakovanj, nenehne potrebe po dokazovanju in uspehu za vsako ceno. Da so slovenski otroci in mladostniki pod stresom, med drugim kažejo podatki mednarodne raziskave HBSC iz leta 2010: od 5436 vprašanih jih kar 17 odstotkov vsak dan ali večkrat na teden ne more spati, 14 odstotkov jih je vsak dan ali večkrat na teden nervoznih in 13 odstotkov jih je vsak dan ali večkrat na teden razdražljivih.
Zato so na inštitutu v zadnjih letih pripravili več gradiva o tej tematiki, v vseh slovenskih regijah so letos izvedli sklop izobraževanj o duševnem zdravju, v maju in juniju pa je pedagoškim delavcem namenjeno še izobraževanje o stresu med šolarji. Na inštitutu so tudi prenovili ter z novimi vsebinami in vajami nadgradili priročnik Ko učenca strese stres in kaj lahko pri tem naredi učitelj, ki sta ga napisali dr. Helena Jeriček Klanšček in mag. Maja Bajt. Učiteljem in svetovalnim delavcem bo več kot sto strani zanimivih teoretičnih in praktičnih vsebin v veliko pomoč pri razumevanju stresa, spoprijemanju z njim in pri delu v razredu. Vaje za različne priložnosti, ki jih lahko učitelj uporabi pri mlajših ali starejših učencih, med drugim spodbujajo k razmišljanju o sebi, pomagajo pri prepoznavanju znakov oziroma simptomov stresa in učijo različnih načinov spoprijemanja z njim. Ugotavljamo, da so največji stresi pri otroku in mladostniku pogosto povezani s šolo, zato je pomembno, da jih učimo, kako se soočati z njim v šoli, kako se sproščati in se zavedati svojih misli, čustev in reakcij, izpostavlja dr. Jeriček Klanščkova.
Ranljivost Še ne tako dolgo tega takšnih priročnikov nismo potrebovali … |
Namen priročnika je pomagati predvsem učiteljem prepoznavati, preprečevati in obvladovati stres pri učencih, da pa bi bilo to mogoče, mora učitelj najprej sam pri sebi prepoznati, kdaj je v stresu, in si znati pomagati. »Prepoznavanje stresnih motenj je videti dokaj enostavno, v praksi pa se pokaže, da ni tako. Svojevrsten izziv je, kako prepoznati, da smo mi sami pod stresom, in si pomagati; nič manjši pa ni, kako pomagati drugim. Pri otrocih in mladih je to še težje, saj so nekateri znaki stresa lahko enaki, kot so znaki adolescentske krize ali lažje duševne motnje,« sta zapisali.
Čuječnost
Novost prenovljenega priročnika je poglavje o čuječnosti. Biti čuječ, razlagata strokovnjakinji, pomeni zavedati se svojega počutja, razpoloženja, čustev, misli, zaznav (vonja, okusa, tipa, barv, drugih občutenj), spominov, predstav oziroma česar koli, kar je trenutno prisotno v našem doživljanju. Pomeni objektivno opazovanje samega sebe in svojega doživljanja, brez presojanja, ne glede na to, ali je to doživljanje dobro ali slabo. V literaturi čuječnost pogosto srečamo tudi pod pojmoma osredotočeno zavedanje in zavestna pozornost. »Številne raziskave kažejo pozitivne učinke čuječnosti tudi pri otrocih in mladostnikih, saj pripomore k otrokovi boljši pozornosti, boljšemu kratkoročnemu spominu in posledično uspešnejšemu učenju, poleg tega pa tudi zavedanju notranjega in zunanjega dogajanja, samorefleksiji (kaj mislim? vidim? čutim?), razumevanju, kako delujejo misli in čustva, manjši impulzivnosti. Dolgoročno pripomore tudi k boljšemu splošnemu počutju in manjšemu občutenju stresa ter boljšim medosebnim odnosom, saj boljše opazovanje in razumevanje sebe pozitivno vpliva tudi na boljše razumevanje drugih,« pravi mag. Bajtova.
Vadba čuječnosti pri otrocih običajno ne temelji na meditaciji, ki je sicer formalno temeljno orodje treningov čuječnosti. V priročniku svetujejo, da jo vpeljujemo po korakih: začnemo z vajami usmerjanja pozornosti na dihanje, nadaljujemo z vajami, v katerih se učimo usmerjanja pozornosti in zavedanje zaznav iz okolice (npr. zaznavanje zvokov, vonjev, barv, okusov), nato sledijo vaje, pri katerih opazujemo in se učimo zavedanja notranjega dogajanja (najprej občutkov telesa, nato misli in čustev). »Pri večjih otrocih lahko izvajamo tudi meditacijo, ki jo predstavimo kot orodje, ki nam pomaga pri zavedanju naših trenutnih doživljanj, posvečanju sebi in svojemu doživljanju v sedanjem trenutku.«