Za mnoge izmed njih je šola prostor, kjer se ne počutijo dobro, ker je okrnjena njihova samopodoba. S psihologinjo Leo Beznik iz centra za svetovanje in usmerjanje otrok, mladostnikov in staršev Platea smo se pogovarjali o tem, kaj je tisto, kar naredi otroka zadovoljnega.
Ko se danes v širšem družinskem krogu razpreda o šolskih obveznostih, se marsikateri odrasli ob problem obregne z besedami, da se z njim v šoli nihče ni toliko ukvarjal, kot se danes starši s svojimi otroki, pa so jo vseeno vsi končali. Zrno resnice je morda tudi v tem, ni?
Starši smo naravnani tako, da se takoj, ko otrok pristopi z vprašanjem in problemom, čutimo dolžne, da ga tudi rešimo. A včasih je dovolj, da poslušamo, da ne razmišljamo namesto njega, temveč mu dovolimo, da sam pride do odgovora. Želja, da bi mu olajšali življenje, je pri starših zelo močna, za otroka pa lahko celo zelo škodljiva.
Kdaj naj se starši zares ustavijo in prepoznajo resnično stisko?
Zgodi se, da si otrok kar naenkrat nič več ne upa, vsega se boji. Se umika vase. Lahko pa postane jezikav, bolj trmast, uničuje stvari, kaže agresijo ... To so prvi znaki, ko se že lahko vprašamo, ali je naš otrok v stiski. Ko se spremeni vedenje, je dobro hitro reagirati. Večinoma pa pri osnovnošolcih opažam prvo; močne strahove, predvsem strah pred neuspehom.
Je problem v tem, da jim vcepljamo občutek, da bo, če domov ne prinese samih petic, konec sveta?
Od njih zelo veliko pričakujemo in z njimi se, ne glede na to, da imamo v resnici malo časa, veliko ukvarjamo. Naš otrok je za nas najboljši, najbolj pameten. Še o tem, kdaj je shodil, rečemo, da mesec pred drugimi. Otroku s tem nalagamo zelo veliko odgovornosti. Dajemo mu občutek, da je vse preprosto in da bo vedno tako. Potem pa pride v šolo in takrat mu učitelj pri kateri stvari reče, da bi se moral bolj potruditi. Kako? Saj sem vendar super, najboljši! Potem je tukaj še problem socialne vključenosti. Če ima otrok v družini vso pozornost in odrasli vedno nehajo govoriti drug z drugim, ko pristopi, živijo prepričani, da so središče sveta. A ko pride v razred, tovrstne pozornosti ni več. Samopodoba se začne slabšati.
Od otroka veliko pričakujemo, a mu nalagamo vse premalo družinskih obveznosti. Izključujemo ga iz vsakdanjega življenja. Zožen je na učljivi subjekt.
Izjemno velik problem je, če njegovo čustvovanje in socializacijo puščamo ob strani. Ko pridejo k meni starši, ki so prepričani, da ima otrok probleme, jim je pomembno le to, da bo uspešen v šoli. Preostalo da bo že šlo, pravijo. Pa ni tako.
Če imate pred sabo otroka, ki je vidno nezadovoljen s sabo, kako začnete? Bi rekla, da pri starših.
Da, oni so prvi. Brez njih je nemogoče; razen pozneje, pri mladostnikih. Pri osnovnošolcih pa brez staršev težko kaj naredimo. Najprej moramo podučiti njih. Če vidimo, da je naš otrok manj samozavesten, ga moramo starši nehati opozarjati na napake, temveč mu povedati, v čem blesti. Da ga razbremenimo, mu zaupamo tudi katero svojo izkušnjo, recimo, da tudi nam morda matematika ni šla najbolje, a slovenščina – brez težav ... Treba je krepiti močne točke.
Kje delamo največ napak?
Ko ste prvič videli otroka, kako na tleh sestavlja kocke lego, ste ga najbrž vprašali, kaj sestavlja. Takrat bi bilo dobro dodati le kaj takega, kot recimo – kar nadaljuj. Kaj pa v resnici naredimo? Predlagamo mu, naj bo hiša višja, vprašamo, ali ne bi bilo dobro, če bi imela še eno okno ... Otroku odvzamemo občutek, da je česa sposoben tudi povsem sam. Prvošolček je povsem sposoben, da pomaga obešati perilo, na primer. Starši pa se temu izognemo, ker da potem opravek traja dlje. Odvzamemo mu možnost, da se počuti kot del družine. Nadalje je pomembno tudi, da starši, če otrok naredi napako, zanjo ne prevzemamo odgovornosti. S tem mu damo vedeti, da je nesposoben reševati posledice.
Zakaj je pomembno, da doživi žalost, dolgočasje, jezo?
Ko se počuti nemočnega, bi starši njegova čustva najraje pometli pod preprogo, da bi bil spet videti srečen in zadovoljen. Ljudje še vedno mislijo, da sta žalost in jeza slabi čustvi. Pogovarjajmo se, vzpodbujajmo ga, da nam pove, kaj ga tare. Naučiti jih moramo izražati čustva in ne tlačiti. Če ne, bodo kmalu začeli nositi maske. Spomnim se 15-letnega dekleta, ki je prišlo k meni nasmejano, kot da bova skupaj spili kavo. Starši so jo učili, da mora biti nenehno videti vesela; tudi kadar v resnici ni. Iz tega izhaja tudi mnogo samopoškodovalnega vedenja. Starši bi morali najprej začeti pri sebi. Šola ne sme postati središče otrokovega življenja, moramo mu dovoliti še življenje zraven. Zelo pomembno je, da si, preden iščemo rešitve v knjigah, raje vzamemo čas in otroka res spoznamo. Kaj ima rad? Podprimo ga tam in bo povsod boljši.
Dejstvo je, da je znanje nekaj, česar ti nihče ne more vzeti. A otroci danes vedo, da je pomembno predvsem tisto znanje, ki sledi prepoznavanju osebnega poslanstva; da le to prinese izobilje?
Odločno premalo. Če je kaj nujno, potem je to, da bi v šolah uveljavili programe, ki bi otrokom pomagali, da najdejo sebe. Da nehajo stremeti k temu, kar zahtevajo družba in starši. Spoznati morajo, da so več kot odlična ocena, da so več kot dober športnik, več kot priden sin. Da so osebnosti, ki imajo pravico do lastnih želja, napak in učenja, ki iz njih sledi. Lahko imamo najboljše ocene, a če ne vemo, kdo smo, če ne zaupamo vase, tega znanja ne bomo znali deliti. Potem bomo nesrečni.
