Večina si ne zmore predstavljati stiske človeka, ki mu gre beseda težko z jezika – ob vsakdanjih pogovorih, kaj šele v napetih situacijah. Jecljanje je motnja govora, ki se kaže s prekinitvami govornega toka. Pojav motnje je odvisen od kombinacije številnih dejavnikov, točen vzrok pa še ni znan. »Najnovejše raziskave ugotavljajo pomemben vpliv dednosti na pojav jecljanja,« pojasnjuje Sabrina Cirman, profesorica specialne in rehabilitacijske pedagogike ter logopedinja iz Centra za duševno zdravje ZD Ljubljana Center. »Velika večina posameznikov, ki jecljajo, naj bi podedovala določene lastnosti, ki so rizični dejavniki za razvoj jecljanja. Kljub dedni predispoziciji in drugim rizičnim dejavnikom pa ni nujno, da se jecljanje pri takih posameznikih sploh pojavi, temveč je razvoj povezan s številnimi drugimi dejavniki.«
Pogosteje doleti dečke
Prvi znaki se običajno pokažejo med drugim in četrtim letom starosti otroka, v posameznih primerih šele ob vstopu v šolo, redkeje v puberteti ali odrasli dobi. Značilnejše je za dečke. »V obdobju intenzivnega govorno-jezikovnega razvoja ni nenavadno, da se v otrokovem govoru začnejo pojavljati različne oblike netekočega govora,« nadaljuje logopedinja. »Otroci zlasti ob pomembnih razvojnih mejnikih v razvoju govora in jezika še ne zmorejo uskladiti vseh govornih elementov, kar se kaže kot netekoč govor. Uporablja lahko različna mašila, ponavlja besede in fraze kot tudi dele stavkov oziroma celotne izjave. Poleg običajnih oblik netekočega govora se lahko pojavljajo tudi blokade, ponavljanje delov besed, kot so zlogi ali glasovi, oziroma njihovo podaljševanje.«
Razvojno jecljanje večinoma spontano izzveni z razvojem otrokovih govorno-jezikovnih spretnosti: »O pravem jecljanju govorimo, ko se otrok začne svojih težav zavedati, njegov govor pa spremljajo tudi drugi simptomi.« Pojavlja se mišična napetost celotnega telesa, še posebno govornih organov, kot so mišice okoli ust in čeljusti, pri določenih se lahko pojavijo tudi tiki, nadaljuje Cirmanova: »Porušeno je razmerje med vdihom in izdihom, spremeni se višina glasu, prav tako lahko postane otrok bolj glasen. Pogosto občuti strah pred govorom in se izogiba govornim situacijam, v hudih primerih pa lahko začne jokati.«
Ustrezen odziv
Na to, kako bo sprejel svojo motnjo in se z njo spopadel, vpliva odziv staršev. Ti so zaskrbljeni, morda občutijo krivdo za nastanek otrokovih težav. Kako ukrepati? »V pogovoru z otrokom, ki jeclja, je zelo pomembno, da ga na njegov govor ne opozarjajo, ga ne prekinjajo ali dopolnjujejo. Otrok mora imeti priložnost, da lahko sporočilo pove sam. Stalno prekinjanje, popravljanje in dopolnjevanje lahko vzbudijo občutek, da se ne zna dobro izražati. Izogibajo naj se uporabi različnih navodil, denimo: Globoko vdihni, povej počasi, ponovi … Raje naj bodo dober govorni zgled. Z njim naj govorijo v počasnejšem tempu in sproščeno, preden odgovorijo na otrokovo vprašanje ali se odzovejo na njegov komentar, naj počakajo nekaj sekund. V pogovoru naj uporabljajo besede, ki jih otrok dobro pozna, in se izražajo v kratkih, jasnih stavkih. Vprašanja, ki jih zastavljajo, naj bodo preprosto in od njega ne zahtevajo dolgih in kompleksnih stavkov. Pozorni naj bodo na vsebino pripovedovanja in ne na to, kako govori. Če je otrokovo pripovedovanje slabše razumljivo oziroma nerazumljivo zaradi močnega zatikanja, naj ne ugibajo, kaj je želel povedati, temveč naj mu povedo, da ga niso razumeli. Prav tako naj ga ne izpostavljajo zahtevnim in zanj neprijetnim govornim situacijam, kot je nastopanje pred drugimi. Če so starši zaradi netekočega govora zaskrbljeni oziroma se otrok svojih težav zaveda, je nujen obisk logopeda.«
Običajno izzveni
Če se starši in okolica na netekoč govor odzivajo ustrezno, pri razvojnem jecljanju najverjetneje ne bo treba poiskati pomoči logopeda, poudarja Cirmanova: »Če se otrok ne zaveda svojih težav, obstaja velika verjetnost, da bodo te spontano prešle, če se ga na njegove težave ne opozarja.« Podatki kažejo, da razvojno jecljanje pri približno 75 odstotkih predšolskih otrok spontano izzveni v nekaj mesecih. »Prevalenca jecljanja v predšolskem obdobju je okoli poltretji odstotek, v odraslosti naj bi jecljajo nekaj manj kot odstotek celotne populacije,« sklene logopedinja.
