Odrasli svet otrok v precejšnji meri razumejo kot srečnega in brezskrbnega: malčki pač ne hodijo v službo, ni jim treba skrbeti za plačevanje računov, torej so brez skrbi. To sicer drži, vendar imajo tudi otroci skrbi in so lahko pod stresom. Gre za stisko, ki je posledica pričakovanj in sposobnosti njihovega uresničevanja; ta pričakovanja pogosto prihajajo iz okolice, od drugih družinskih članov, prijateljev ali šole, lahko pa izvirajo iz nas samih, pogosto so posledica tega, kar mislimo, da bi morali početi, in tega, kar smo dejansko sposobni narediti.
To pomeni, da lahko stres udari po vsakem, tudi najmlajših
Pri predšolskih otrocih lahko tesnobo sproža ločitev od staršev; otroci so z leti čedalje bolj izpostavljeni akademskim in socialnim pritiskom, ki s sabo prinašajo stres. Številni so preveč zaposleni, da bi imeli čas za kreativno igro ali počitek po šoli. Tisti, ki se pritožujejo nad vsemi aktivnostmi ali nočejo hoditi na zunajšolske dejavnosti, so skoraj zagotovo preobremenjeni. V tem primeru se moramo pogovoriti z njimi, ugotoviti prednosti in slabosti dejavnosti, otrok naj jo po potrebi opusti, v nasprotnem primeru pa moramo poiskati način, da bolje razporedimo otrokov čas in odgovornosti, da ne bo čutil prevelikega pritiska.
Dejavniki stresa
Stres lahko pri njih sprožajo tudi stvari, ki niso neposredno povezane z njihovim življenjem, denimo ko slišijo odrasle tožiti nad težavami v službi ali o tem, da jih skrbi sorodnikova bolezen, morda so priče družinskemu prepiru. Starši morajo biti previdni, kaj govorijo pred najmlajšimi, saj lahko ti hitro prevzamejo nase skrb in tesnobo. Stres lahko prinašajo tudi slabe novice na televiziji, oddaje o naravnih nesrečah, vojni, terorizmu – to lahko vodi v skrb, da je njihovo življenje in življenje najbližjih ogroženo. Tudi v tem primeru je rešitev pogovor oziroma pojasnjevanje, še bolje pa je nadzorovati, kaj otroci gledajo po televiziji, in neustrezno vsebino omejiti.
Vsakdanje dogodke lahko krepijo tudi drugi pretresljivi dejavniki, kot so bolezen, smrt bližnjega in ločitev staršev. Otroci so takrat zelo ranljivi. Še tako prijateljska razveza je lahko zanj strašanski udarec, saj je njihovo osnovno varovalo – družino – doletela velika sprememba. Ločeni starši ne smejo izkoriščati otrok, od njih zahtevati, da se postavijo na stran enega ali drugega, ter jim govoriti negativne stvari o drugem roditelju.
Pri otrocih ni vedno preprosto prepoznati stresa: prvi znaki so običajno nihanje v razpoloženju, spremenjen spalni vzorec in močenje postelje, lahko pride tudi do fizičnih manifestacij, kot so bolečine v želodcu ali glavoboli. Neredke so težave v šoli in osamitev od družbe. Majhni otroci lahko začnejo sesati palec, si navijati lase ali vrtati po nosu, nekoliko starejši začnejo lagati, postanejo nasilni, zavračajo avtoriteto. Otrok pod stresom lahko trpi za nočnimi morami in je nagnjen k čezmernim odzivom na manjše nevšečnosti. Če opazimo tovrstno vedenje, moramo najprej poskrbeti, da otrok dovolj počiva in se pravilno prehranjuje, najboljše zdravilo pa je, da mu namenimo več časa, da smo mu na razpolago. Ne smemo ga siliti v pogovor, tudi če vemo, da ga nekaj žuli. Včasih je bolje čas izkoristiti za skupno zabavo. Starši morajo predvideti morebitne stresne situacije v prihodnosti in otroke nanje ustrezno pripraviti, hkrati pa ne smejo pozabiti, da je določen nivo stresa normalen in potreben za normalno odraščanje. Če postajajo simptomi preveč izraziti in jih ne morejo več obvladovati, je najbolje poiskati profesionalno pomoč. V teh primerih ne velja odlašati, saj lahko s pravočasno intervencijo preprečimo trajnejše poškodbe.
