Otroci so naši največji učitelji

Da sta »ena po riti« in »terapevtska klofuta« učinkoviti metodi, ko želimo otroka postaviti na mesto, ki mu gre, torej niže na hierarhični lestvici. Vse to v luči dokazovanja, koliko škode je naredila permisivna vzgoja in da smo na srečo končno uvideli njene posledice – žal prepozno, zdaj pa da nam ne preostane drugega, kot da ponovno zajahamo stare metle in začnemo zagovarjati telesno kaznovanje, da bomo otrokom postavili jasne meje, ko nečesa ne naredijo »prav«.

Najhuje je, ko taka stališča zagovarjajo strokovnjaki, ki so na določenih področjih avtoritete in torej osebe, ki jim drugi lahko brezpogojno in nekritično sledijo, saj znajo biti z argumenti izjemno prepričljivi in neomajni v svojih stališčih.

Kaj povzroči nasilje nad otroki

Občutke ponižanosti, nelagodja, čustva sramu, strahu, krivde. To ni dobra popotnica za življenje, mar ne? Kaj povzročijo lasanje, trkanje z glavami, butanje v steno, metanje predmetov v otroke, kakšna po riti, klofutanje otrokom, ko to doživijo od avtoritete, kot so učitelj, učiteljica, starši, vzgojitelj, vzgojiteljica? Kaj pomeni otrokom, ko to doživijo od oseb, ki jih imajo za zgled, jim zaupajo in so od njih odvisni? Z grožnjo s telesno kaznijo in s telesno kaznijo otroku sporočimo, da imamo zaradi svoje premoči pravico poseči v njegovo telesno celovitost. Z vsakim udarcem zmanjšujemo njegov občutek nadzora nad lastnim telesom in življenjem ter občutek lastne vrednosti. Mar res ne gre drugače?

Roka, pas, palica

Kaj za naš odnos z otrokom pomeni, da ga udarimo in mu tako pokažemo svojo premoč kot odrasla oseba tako, da postavimo »jasno mejo« s telesnim kaznovanjem? V imenu discipliniranja nekateri uporabijo roko, drugi pas, tretji palico, četrti kaj drugega. In navodilo, da udarec ne sme boleti bolj, kot če te odrasla oseba udari z razprto dlanjo po riti, naj bi upošteval vsakdo, ki, kadar je vzgojno nemočen, kot svoj način discipliniranja uporabi nasilno dejanje ... Smo mar res tako naivni, da bi to verjeli? Resnica je zelo preprosta: dovoljenje, ki nam ga da nekdo za uporabo fizičnega nasilja nad otrokom, je za osebo, ki za discipliniranje uporablja nasilje, dovoljenje za pretepanje!

Prenašanje krivde na otroka

Oblike nasilja pa so lahko zelo prefinjene, ni nujno, da gre za fizično nasilje. Če izhajam iz svoje prakse, lahko otroke uspešno zastrašujemo tako, da jim v razredu rečemo, da bodo oni krivi, če nas bo policija kaznovala zaradi nasilja nad njimi in bo naš otrok ostal brez enega od staršev, ker bo v zaporu. Mislite, da si upajo povedati, kaj se dogaja v razredu, če so deležni takih groženj? Ko pa vidijo vrstnika, ki je doživel učiteljičino nasilje, da ga starši prešolajo na drugo šolo, se družina celo preseli v drug kraj, učiteljica pa se še vedno mirno sprehaja po šoli, zagotovo obmolknejo do konca. Posledica za otroke je logična: ko imajo priložnost, svojo nemoč in frustracije izlijejo proti vrstnici ali vrstniku, ki ravno pride mimo.

Kar se Janezek nauči, to Janez zna

Naša podzavest se raje identificira z agresorjem kot z žrtvijo. Tako iz dveh maltretiranih Janezkov hitro zrasteta dva odrasla Janeza, ki sta prepričana, da lahko svoj prav uveljavita samo z nasiljem. Saj so mu že v šoli rekli, da kakšna po riti ni nič, potem so pa govorili še o terapevtskih klofutah ... Spet zveni sporočilo otrokom logično: tako se pač dela, ne?

In ko se oglasiš z mnenjem, da si proti telesnemu kaznovanju otrok, te hitro označijo za osebo z ekstremnimi, malodane ideološkimi prepričanji, ki da so tako ali tako pripeljala do točke, kjer smo danes: razvajeni otroci, nemočni starši, ki se branijo tako, da napadajo.

Kaj je permisivna vzgoja

Ja, težko je. Permisivno vzgojo so si mnogi razložili tako, da je otroku pač treba pustiti vse, mu ne postavljati meja in od njega ničesar zahtevati. Ker smo uvideli napako in ne zmoremo več, zdaj obračamo ploščo in predavamo: ko ne zmoremo več, je dovoljeno disciplinirati s telesnim kaznovanjem. Celo več, priznani strokovnjaki nas učijo o razlikah med telesnimi kaznimi in fizično zlorabo in tako utemeljujejo nesprejemljivost zakonske prepovedi telesnega kaznovanja otrok! Sprašujejo se, kam nas bo takšna prepoved pripeljala, če se že zdaj soočamo s kupom huliganov in razbijačev, kupom otrok, ki ne ubogajo svojih staršev in so neobvladljivi. Ne samo staršem, tudi ubogim učiteljem da smo odvzeli možnost telesnega kaznovanja in poglejte, kaj se je zgodilo.

Kdo je bolj odgovoren

Menim, da je čas za samoizpraševanje o tem, kdo je v odnosu med otrokom in odraslim odgovornejši. Kdo je v resnici pripeljal do stanja, v katerem smo se znašli, in koga želimo zdaj za to kaznovati? Odgovornost je vedno na strani tistega, ki ima večjo moč. Odrasli imamo večjo moč kot otroci na vseh področjih: čustvenem, psihičnem, fizičnem, ekonomskem in družbenem.

Kaj počnemo v tem trenutku

Problem postavljamo v otroka: otrok je problematičen, otrok je neobvladljiv, otrok moti pouk... Če dobi kakšno okrog ušes ali če mu med poukom vržemo kaj v glavo, je to pač zato, da se umiri, da ga discipliniramo, da mu povemo, kaj dela narobe. Dokler bomo prikimavali avtoritetam, ki trdijo, da s telesnim kaznovanjem ni nič narobe, da lahko včasih otroku le tako kaj dopovemo, da so nekateri pač tako nemogoči, da potrebujejo takšno kazen, do takrat ne bo prostora za diskurz o pomenu stika, ki ga moramo navezati z otrokom, če hočemo z njim vzpostaviti odnos, tudi odnos primernega discipliniranja in postavljanja meja. In še pomembneje: do takrat ne bo prostora za samoizpraševanje o tem, kdo je bistvo problema, kdo »ne zna«, kdo »ne zmore« in kdo »ne razume«. Mar je to v opisanem kontekstu res otrok?

Notranja stiska

Otrok, ki kriči in razbija navzven, zagotovo kriči in razbija še toliko bolj navznoter. Šestletnik pač ni namenoma hudoben, ne uničuje stvari in se ne spravlja na druge iz lastne hudobije, ampak iz svoje notranje stiske. Te stiske pa seveda ne zna opredeliti, opisati, ubesediti odraslim razumljivo. In odrasli to s pridom uporabljamo v svojo korist za opravičevanje uporabe nasilja. Ali z drugimi besedami: zaradi svoje vzgojne nemoči.

In ko odrasli, ki meni, da se nekaterih otrok pač ne da disciplinirati drugače kot z nasiljem, od strokovnjakov sliši, da ima vso pravico otroka od prvega do desetega leta udariti z udarcem po riti ali katerim drugim predmetom, samo paziti mora, da ne bo bolelo, hitro pridemo do tega, da v imenu vzgoje pretepamo z leskovo palico in potem otroku ritko namažemo z maslom, da se mu drugi dan ne bo poznalo.

Dovoljenje za telesno kaznovanje otrok, pa čeprav zavito v celofan navodil, kdaj je dovoljeno in kako, je dovoljenje za pretepanje in je opravičevanje nasilja. Če se staršu zgodi, da otroka udari, ko je situacija nevarna, v afektu, to ne pomeni, da ga bomo kaznovali. Prav pa je, da se zaveda, da obstajajo drugi načini. Le poiskati jih mora.

Otrok se ne tepe, pa naj bi bilo to še tako vzgojno in v imenu višjega cilja. Nasilja si ne zasluži nihče. Predvsem pa, zagovorniki telesnega kaznovanja otrok, vprašajte se, kakšno osebo boste vzgojili. Po vsej verjetnosti nekoga, ki bo rekel: tudi mene so tepli, pa sem dobro izpadel. Zato delam to tudi svojemu otroku, saj mu bo koristilo. Poskusimo obrniti vprašanje in se vprašati, kako dobro bi otrok izpadel šele, če bi mu bila takšna življenjska šola prihranjena.

Vzgoja je pač življenjska šola in otroci so naši največji učitelji. Če jim znamo prisluhniti, nam bodo odkrili največje zaklade v nas in odkopali največje bolečine. Od nas pa je odvisno, ali smo se pripravljeni kaj novega naučiti.

* Avtorica Maja Plaz je predsednica Društva SOS telefon.