Hrana je pač samo hrana, ni časa; zmečem nekaj vase in grem naprej. Ampak otroci imajo velike oči. Najbrž si ne želite, da bi tudi sami razvili odnos do hranjenja, pri katerem so misli v prihodnosti, telo pa samo prazen sod, ki ga je treba napolniti do vrha. Zavestno prehranjevanje je termin, ki postaja vse bolj pomemben. Kako otroke naučiti, da se zdravo prehranjujejo? Tako, da se najprej zazremo vase in se vprašamo, kako sploh jemo mi, odrasli, kdaj in kaj. Otroke namreč s svojim zgledom navajamo na zdravo prehranjevanje in pravilen izbor živil, ki naj sestavljajo obroke.
Dan se začne z zajtrkom. Možnost skladiščenja energije pri otrocih je manjša kot pri odraslih, zajtrk in dopoldanska malica pa dasta moč za nov dan. Življenje pa tako hitro, prehitro odteka, da se veliko staršev, ko se zvečer utrujeni sesedejo na fotelj, vpraša, ali so se danes s svojimi otroki sploh pogovarjali. Skupni obroki so zato izvrstna priložnost, ko družina lahko sede za skupno mizo, izključi vse elektronske naprave, pospravi čtivo in se preprosto druži.
Kaj pa prigovarjanje naših babic, da je treba pojesti prav vse, kar je dano na krožnik? Ni treba. Kajti ena od pomembnih lekcij, ki smo jih pozabili, je tudi ta, da se je treba naučiti, kdaj imamo dovolj, kdaj smo siti, poslušati svoje telo.
Rad imam, če hrusta
Otroci imajo najraje tisto hrano, ki jo poznajo, zato je treba biti pri uvajanju nove potrpežljiv. Prijazno jo ponudimo večkrat in po malem. Prav tako ni varno, da jo tabuiziramo, popolnoma izločimo določena živila, kot recimo pečeni krompirček, pico ali sladkarije, kajti za otroke bodo kvečjemu še bolj vabljiva in ne bo daleč trenutek, ko se bodo želeli z njimi preobjesti.
Vsak otrok med odraščanjem izrazi željo, da bi sodeloval pri pripravi hrane. Starši takrat velikokrat naredimo napako, da ga, ker bo tako hitreje, pošljemo iz kuhinje. Pa še vse bo umazano! Napaka.
Otrok se zdravega odnosa do prehranjevanja uči tudi med opazovanjem, poskušanjem in samostojno pripravo. Naj počne stvari, ki so primerne njegovi starosti. Naj opere solato, pomeša juho, naj si sam pripravi jutranje kosmiče.
Kaj pa videz? Za otroke je zelo pomemben. Najbrž se tudi sami spomnite trenutkov, ko so vam vzgojitelji v vrtcu v kovinsko posodico, v kateri je bila prej juha, dali pire krompir, ki je nato v ostankih prejšnje jedi plaval in čakal, da se mu pridruži še meso. Vam ni bilo všeč, vas je minil tek? To ni nič nenavadnega. Tudi otroci jedo z očmi, in če so sestavine obroka pisanih barv in lepo pripravljene, vzbujajo tek.
Kaj pa zelenjava in sadje, za katera imamo občutek, da so nekateri milo rečeno programirani, da ju ne marajo? Ni res. Rešitev lahko ponudi že ugotovitev, kaj vašemu otroku bolj tekne. Ima rad, da hrana pod njegovimi zobki hrusta? Se vam zdi, da bi verjetneje pojedel pripravljeno, če bi bilo ponujeno v kašici? Kaj pa smutiji? Možnosti je veliko. Starši pa boste morali tu in tam biti tudi domiselni.
Sladke pijače
Dovolite mu, da si postreže sam. Ne ponudite mu zvrhanega krožnika, temveč raje večkrat po malo. In naj predvsem ne sliši, da bo sledila poslastica, če bo priden. Hrana ne sme biti nagrada, kajti tako dobi občutek, da je sladoled ali čokolada nekaj posebnega, in še bolj po hrepenel po njiju. Ne pozabite tudi, da zdrav otrok ve, kdaj ima dovolj. Četudi je kateri dan pojedel malo.
Pijte in mislite
Žeja je občutek, ki ga je treba potešiti. A s čim? Vse preveč staršev ponuja sladke pijače, otroci se nanje navadijo in piti vodo se jim zdi nesprejemljivo. Prav je, da že zelo zgodaj navadite svoje potomstvo, da se odžeja naravno. Otroci potrebujejo veliko tekočine, starši pa pozabljamo, da je lahko v pol litra sladke pijače tudi do deset žlic sladkorja. Raziskave kažejo, da se tudi umske sposobnosti zmanjšajo, če premalo pijemo, zato ne pozabimo, da otroci potrebujejo do dva litra tekočine dnevno.
Najboljša je voda
Slovenija žal ni država, ki ne bi imela težav z otroki s čezmerno telesno težo. Ta ne pomeni samo velikega tveganja za razvoj sladkorne bolezni, temveč tudi za težave, ki jih prinaša negativna samopodoba. Kaj pa anoreksija? Omejevanje hrane je lahko tudi izraz občutka nadzora, klic hude stiske, kar pomeni, da to, kakšen odnos do hrane privzgojimo našim otrokom, ni nepomembna »delovna obveznost« staršev. Pomembno je, da se skupaj veliko gibamo in jih h gibanju tudi spodbujamo. Ko sedimo za mizo, naj nam bo fino. To ni nujno čas, ko razrešujemo težke zgodbe, lahko je zgolj neobremenjeno druženje ob smehu in pripovedovanju dogodivščin. Jejmo počasi, saj želodec potrebuje kar nekaj časa, preden možganom sporoči, da smo siti. Uživajmo sadje in zelenjavo vsak dan. In ne pozabimo, da je najboljša tekočina – voda.