Ko novopečena mati in oče iz porodnišnice prineseta novorojenčka, se navadno vsa vznesena navdušujeta nad čudežem življenja in sta zaposlena s skrbjo za nebogljenčka, pri tem le redki pomislijo, da bo to majhno bitje nekoč živelo in delovalo samostojno. Čeprav se zdi, da otroci počasi napredujejo, in ne glede na to, koliko uživate v vsaki novi fazi, čas leti in lahko se zgodi, da ste predolgo čakali s spodbujanjem otroka k čim večji samostojnosti. Začne se pravzaprav že zelo zgodaj: s spodbujanjem otroka, da sam je, se sam oblači in obuva, postopoma pa ga moramo naučiti še drugih opravil pa tudi gospodinjstva. S sodelovanjem pri opravljanju hišnih opravil se otroci marsičesa naučijo: razvijajo samostojnost, usvajajo različne veščine, tudi discipliniranost in samozaupanje, ko sami nekaj opravijo.
In čeprav so malčki, ko se lotijo novega, pogosto nespretni, jih morajo starši, ki morajo imeti veliko potrpljenja, podpirati in spodbujati, in to kljub napakam. Le tako jim bodo omogočili razvoj samozaupanja: tega dobijo ravno z lastno izkušnjo in doživetjem, da jim je nekaj uspelo narediti. In največja napaka? Starši pogosto v želji malčkom pomagati, saj težko gledajo, kako se mučijo, vskočijo in opravijo namesto njih, kar je velika škoda, saj otroci v resnici radi sodelujejo iz lastne potrebe po samostojnosti pa tudi želje do igre, raziskovanja in učenja po modelu oziroma oponašanjem odraslih, zato je zelo pomembno podpreti to zgodnje zanimanje, sploh pa je veliko gospodinjskih opravil mogoče prilagoditi starosti otroka (sesanje, pomivanje, brisanje prahu ...). Razlika je v tem, da je pri malčku pomembno spodbujanje sodelovanja, saj se tako uči in vadi določene veščine, pri večjih pa gre tudi že za realno pomoč: prevzamejo naj skrb za svojo sobo.
In še tole pravijo strokovnjaki: število opravil naj raste s starostjo otroka. Od dveletnika lahko zahtevamo, da robček vrže v smeti, triletnik lahko pospravi igračke, s katerimi se je igral, štiriletnik si lahko nekatere jedi postreže sam ... Ker petletnikom ta opravila verjetno ne dišijo najbolj, jih je treba spodbuditi, najraje z igro, dobro pa je, da sodeluje vsa družina: če vsak opravlja svoje delo, so krasen vzor, kot če bi gospodinjila na primer le mama težko bomo dečka prepričali, naj sesa, če pri tem nikdar ne vidi očeta. Šolarji lahko sodelujejo pri vseh opravilih, a pod pogojem, da imajo dovolj časa za šolo in igro. Najbolje se je z otrokom dogovoriti, kaj od njih pričakujete in kaj naj naredijo ter kdaj. Če naletite na odpor, sklenite dogovor, kot je tale: če ne boš pospravil sobe, ne greš k prijatelju. In uprite se želji, da delo nagradite z denarjem, saj se tako ne bodo naučili, da morajo nekatere reči preprosto – opraviti.