Žrtve v domačem okolju so največkrat ženske, petina do tretjina prijavljenih primerov nasilja med partnerji je storjena nad moškimi. A s tem fenomenom se ubada malokdo. Florjan pripoveduje svojo mučno zgodbo žrtve ženinega nasilja. Nasilje v družini ni vprašanje spola,« pravi Erin Pizzey, ki je v Veliki Britaniji leta 1971 odprla prvo varno hišo na svetu za zlorabljene ženske in njihove otroke. Britanska aktivistka ve, kar je slutila že na začetku: zlorabljene in pretepene niso samo ženske, ampak tudi moški. »Radikalne feministke trdijo, da so moški nasilni, ker so jim to dopuščali prevladujoči kulturni vzorci. Vendar izsledki sodobnih proučevanj nazorno kažejo, da sta oba spola enakovredno agresivna v intimnih razmerjih.«
Znano je varno
Na vprašanje, ali je agresivnost prirojena, ni mogoče zadovoljivo odgovoriti. Za njen razvoj so gotovo odločilne osebnostne značilnosti posameznika, strokovnjaki so tudi bolj ali manj enotni, da človek oživlja stare modele odnosov, s čimer ohranja občutek varnosti. »Dognano je, da je agresivnost priučena, in zdaj raziskovanja vključujejo skeniranje možganov z magnetno resonanco (MRI), ki kaže, kolikšno škodo povzročajo nasilje, zlorabe in zanemarjanje že pri zelo majhnih otrocih,« opiše Erin Pizzey. »Dr. Bruce Perry leta raziskuje posledice, ki jih ima izpostavljenost ponavljajočemu se nasilju na plod v maternici. Ob tem mi vedno znova prihaja na misel stavek: Otroci, marinirani v nasilju. Zato pojasnjujem materam – mnoge so tako nasilne kot moški, ki so jih zapustile –, da če kadijo, delijo cigareto z nerojenim otrokom, in enako je s kemijskimi procesi ob besnenju in depresiji. O družinskem nasilju ne moremo govoriti kot o temi, ki zadeva en spol. Zavedati se moramo, da je škoda generacijska. Starše moramo naučiti postati starši in jih poučiti o škodi, ki jo storijo otrokom, če so agresivni drug do drugega; ne le telesno, tudi čustveno.«
Otroštvo je oče odraslosti
Tudi psihoanalitik Roman Vodeb prikimava, da gre pri nasilnem vedenju za ponavljajoči se vzorec iz otroštva. »Onstran agresivnosti je imperativ načela ugodja ali neka potlačena frustracija iz otroštva. V vsakem primeru moramo težave v odraslosti iskati in razumevati v kontekstu vračanja v otroštvo. Otroštvo je oče odraslosti. Nekdo je v odraslosti agresiven morda zato, ker se identificira z agresivnim staršem istega spola – pri deklicah je identifikacijsko pomembna dominantna mama, pri dečkih agresivni oče. Bolj problematična je agresivnost, ki izhaja iz potlačitev, povezanih z jezo do enega ali drugega od staršev. Za moške serijske morilce se ve, da je težavna infantilna jeza do mame v povezavi z odsotnostjo dobrega ojdipskega očeta, ki bi korigiral preveč (in prepogosto) slabo mamo in hkrati dečku vlil moralno razsodnost. Ženska agresivnost do moških pogosto izhaja iz potlačene oziroma nezavedne jeza do očeta.«
Kdo je močnejši?
Raziskave iz tujine so jasne: za nasilje, ki ga v intimnosti povzročajo ženske ali moški, ni enakih vzrokov. »Vzrok za nasilje moških nad ženskami je neenakomerna porazdelitev moči med spoloma,« meni Katja Zabukovec Kerin, predsednica Društva za nenasilno komunikacijo, kjer izvajajo tudi program pomoči storilcem nasilja. »Moški poskušajo z nasiljem ohranjati tradicionalno privilegiran položaj in mislijo, da jim večja moč pripada, ker so biološko ali drugače superiorni. Nasilje, ki ga povzročajo, minimalizirajo (samo klofnil sem jo, pa tak halo), zanikajo (ljubim jo, nikoli je ne bi udaril, ne vem, od kod take poškodbe, je pač zelo občutljiva), opravičujejo (vsak bi jo, tako jezika), racionalizirajo (ona me žali, to boli še bolj od udarca). Nasilne ženske ne mislijo, da so vredne več in da nasilje nad partnerjem ni nič hudega. Težave imajo z nadzorovanjem jeze, duševnim zdravjem oziroma zasvojenostjo.«
Florjan: Pred napadi sem se umikal v naravo
»Časopisi so polni nasilja. Vzroke je treba poiskati predvsem v krizi družbene ureditve, ki je moralo in etiko izrinila iz medčloveške komunikacije. Nasilje v družinah je občutljiva zadeva. Za to ni kriva le omenjena kriza, temveč še marsikaj drugega,« uvodoma pove Florjan. Nato nadaljuje: »V naši družini se ubadamo z nevzdržnimi težavami, ki so posledica bolezenskega stanja enega člana. Gre za manično shizofrenijo ali bipolarno motnjo. Štiri desetletja sem preživel v zakonu z osebo, za katero veljajo simptomi bolezni. Pozno sem postal pozoren na to in proučil vso dostopno literaturo o bolezni. Ko je žena napadla lastno mamo, sem se po navodilih iz Družinskega zdravnika napotil po pomoč. Žena se je ogibala obiska pri specialistu, češ da je zdrava. Najbrž je vedela, da je ne bo nihče ničesar spraševal. Začeli so se napadi name. Ogibal sem se jim z umiki v naravo. Bo že minilo, sem si mislil. Šel sem tudi na policijo, jim celo prinesel kopijo opisa bolezni kot možnost, da so mogoč izvor konfliktov v družinah ter da moški nismo krivi za vse, in to brez podrobnega preiskovanja.«
Pričakovano vedenje
Katja Zabukovec Kerin pove, da se vsako leto na društvo obrne nekaj moških, ki doživljajo nasilje, in nekaj tudi takih, ki mislijo, da so žrtve nasilja, ker so jih njihove partnerice prijavile policiji. So moški, ki še vedno mislijo, da so intervencije policije v njihovo zasebnost nasilje nad njimi. To seveda ne drži. »Tuje raziskave, ki so zajele tako moške kot ženske žrtve nasilja, še vedno kažejo, da ženske povzročijo le majhen odstotek vseh nasilnih dejanj v zasebnih odnosih, torej tudi psihično nasilje pogosteje povzročajo moški. Res pa je, da se od žensk pričakuje drugačno vedenje in so ostre besede, ultimati in zahteve hitreje označeni kot nasilje, če jih izrečejo ženske. Da se bolj zgražamo nad nasiljem, ki ga povzročijo ženske, lepo kaže tudi podatek, da so za primerljiva nasilna kazniva dejanja na sodiščih veliko strožje kaznovane.«
Krivična pravica
Seveda je nemalo primerov, ko sistem podpira ženske, procesi se lahko vlečejo v nedogled, zelo nizek odstotek otrok je po ločitvi dodeljen očetom, mnogo mater, ki so jim otroci sodno zaupani, jim preprečuje stike z očeti, navajajo nove in nove razloge, zakaj ne morejo do njih, in, kar je še hujše, manipulirajo z njimi. A tako je, da je prava resnica včasih (našim) očem skrita. Pogosto je treba spremljati družino in prisluhniti otrokom, sosedom, znancem, prijateljem, pridobiti strokovna mnenja, da se izreče prava sodba. Pa še ta je lahko včasih prenagljena ali krivična.
Kalvarija
»Ko me je žena napadala, sem se ravnal točno po dogovoru s policisti – umikal sem se daleč stran v gozd,« Florjan nadaljuje kalvarijo, ki jo je živel. »Počakal sem policiste in povedal, kaj se je dogajalo, a so po ženini izpovedi – čeprav sem jih sam klical – meni napisali plačilni nalog. Nihče ni prišel vprašat, kaj se je v resnici zgodilo, naenkrat sem se znašel pri sodniku za prekrške. Žena je prepoznala uspešnost lastnega delovanja in je ponovila napade in sama klicala policiste. Sledili so plačilni nalogi in obravnave na sodišču. Ves čas sem trdil, da nisem kriv. Čeprav ni bilo prič, kar je žena posebno preverjala, nikomur ni bilo sumljivo, kdo je v resnici nasilnež. Epilog je bil tak, da se je žena razvezala in odselila. Boli me, da sem bil v očeh drugih ves čas idiot, ki je ponavljal dejanja, za katera že ve, kako potekajo.«
Nočna mora
Gotovo je za moške žrtve obremenjujoče pričakovanje družbe, da morajo biti močnejši in se ženski ne smejo pustijo ustrahovati. Ali zato tudi vztrajajo ob agresivkah? »Moški, ki so se znašli v zvezi z dominantno in agresivno žensko, so kot dečki pogosto imeli dominantno oziroma agresivno mater. Ob taki ženski se nezavedno udobno počutijo, problematični so zgolj občasni izpadi, ki pa jih potrpijo,« pravi Roman Vodeb. »Jasno, da je moškim tudi neprijetno govoriti o ženinem kastracijskem izbruhu. Ženska, ki na kakršen koli način simbolno kastrira očeta svojih otrok, je za dotičnega moškega nočna mora – s tem se pač ne gre širokoustiti, zaradi tega jokati in stokati. Javni posmeh in smiljenje sta še hujša simbolna kastracija kot doživeta kastracijska agresija s strani ženske.«
Pravi moški
Katja Zabukovec Kerin pove, da so se moški, s katerimi je imela priložnost govoriti, spraševali, ali so sploh pravi moški, ker ne udarijo ali ustrahujejo nazaj. »Potrebovali so razmislek o tem, kakšni želijo biti, in potrditev, da biti pravi moški nikakor ne pomeni biti nasilen. Kot vse žrtve so razmišljali o svoji vlogi in se spoprijemali s težko resnico, da je vsak odgovoren za svojo izbiro. Partneric ne morejo spremeniti, če si spremembe ne želijo same, zato je včasih prekinitev odnosa edini način, kako poskrbeti za svojo varnost.«
Petelinke in kurjeki
Če smo po eni strani postali kot družba občutljivejši za nasilje (še posebno družinsko), je vsekakor po drugi plati tudi res, da je med nami vse več tekmovalnosti, uveljavljanja za vsako ceno in vse manj spoštovanja, kar se kaže v intimnih razmerjih med spoloma. Ali osebnostno močne ženske zato, da so v koraku s svojimi heroji, prevzemajo od njih tudi vulgarno in nasilno vedenje? »Sodobna ženska – in prihajajoči rod mladih bo, ko gre za agresivnost, še hujši – je napačno razrešila ojdipov kompleks in postfeministični družbeni sistem jo pri tem podpira,« razmišlja Roman Vodeb. »Ob dominantni materi in copatastem očetu ne more biti normalna – niha med feminilnostjo in faličnostjo. Na drugi strani jo v odnosu pričaka poženščen moški, ki ne daje, ne vodi, ne dominira. Ženska je nezavedno nesrečna, ker ob sebi nima petelina, če ga pa že dobi, ga kot 'petelinka' tako kljuva (beri: spravlja ob živce, tudi agresivno), da se še najbolj spodoben spremeni v simbolno kastriranega 'kurjeka', in zagata je popolna – še posebno ko so tej medspolni družinski drami priča otroci. Da o obupnem seksu ne govorim. Agresivna in dominantna ženska se ne more predati klasičnemu feminilnemu seksualnemu uživanju.«
Ekonom lonec
Vsaka agresivnost korenini v otroštvu, zato jo je nemogoče kar tako predrugačiti. »Tisti, ki so rojeni v nasilne razmere, pogosto postanejo zasvojeni z nasiljem. Kot ko si narkomani v novem ciklusu prizadevajo za odmerek in alkoholiki za kozarec pijače, pritisk narašča, dokler se nasilje ne sproži. In nasilno vedenje se praviloma še stopnjuje,« razloži Erin Pizzey.
Vlasta Nussdorfer, predsednica Belega obroča Slovenije in višja državna tožilka, primerja družinsko življenje z ekonom loncem, iz katerega je treba spustiti paro, sicer lahko nekega dne eksplodira, takrat pa so posledice nepopravljive. »Ko v zvezi škriplje, ko dva ne najdeta skupne besede in začnejo govoriti roke, noge, ko drug drugemu v obraz zabrusita marsikaj, česar se ne da kar tako pozabiti, in vse to gledajo še nič krivi otroci, sta oba potrebna pomoči od zunaj. Če jima uspe najti rešitev v terapiji, bosta morda zgladila začetne spore in zanju in za otroke ne bo prepozno. Ker pa se običajno mnogo težav potlači, saj za iskanje rešitev ni časa in prave volje, potem nekega dne tisti ekonom lonec eksplodira.«
Prevzgoja
Katja Zabukovec Kerin pove, da je oboje, tako storilce kot storilke nasilja, mogoče prevzgojiti. »Pomembno je, da so za vključitev v program dovolj motivirani. Da bi dosegli motivacijo, ni treba čakati, da jo storilci razvijejo spontano. Najboljši motivator je intervencija države – če skupaj odločno nastopijo različne institucije (centri za socialno delo, policija, nevladne organizacije, tožilstvo, sodišče pa tudi zdravstvo in šolstvo), dajo s tem jasno sporočilo, da je nasilje v zasebnih odnosih nedopustno in kaznivo. Storilci in storilke bodo tako lažje presodili, kaj jim je bolj v interesu: sprememba nasilnega vedenja, zaradi katerega so v težavah, ali spoprijemanje s pravnimi in drugimi posledicami svojega ravnanja. Večina izbere prvo možnost,« pravi Katja Zabukovec Kerin. Vlasta Nussdorfer, predsednica Belega obroča Slovenije in višja državna tožilka: »Ko v zvezi škriplje, ko dva ne najdeta skupne besede in začnejo govoriti roke, noge, ko drug drugemu v obraz zabrusita marsikaj, česar se ne da kar tako pozabiti, in vse to gledajo še nič krivi otroci, sta potrebna pomoči od zunaj.«
NASILJE V STATISTIKI
• Policija je leta 2010 obravnavala 3857 prekrškov nasilja v družini po zakonu o varstvu javnega reda in miru, lani 3735. Leta 2010 je bilo izrečenih tudi 1080 prepovedi približevanja nasilneža določenemu kraju oziroma žrtvi, leta 2011 pa 1031.
• Leta 2011 so obravnavali 1917 kaznivih dejanj nasilja v družini. V 70 primerih nasilja v odnosu (partner, zakonec, bivši partner ali zakonec) je bil žrtev polnoletni moški.
• V Sloveniji je od nekdaj znaten delež družinskih umorov, lani je bilo obravnavanih 15 primerov kaznivega dejanja umora in uboja v družini. Od osmih primerov, ki so bili storjeni v odnosu partner, zakonec, bivši partner ali zakonec, je bil v enem žrtev polnoletni moški.
