Osmišljajo upanje bolnih in poškodovanih

Od leta 1964, ko se je na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu RS – Soča (URI – Soča) zaposlil prvi psiholog, se rehabilitacijska psihologija telesno prizadetih razvija v pomemben del psihološke stroke. Psihologi, zaposleni na inštitutu, pravijo, da je rehabilitacijska psihologija panoga v nastajanju in da so že naredili prvi korak k njeni formalizaciji; v prihajajočih letih naj bi jo začeli poučevati kot samostojen predmet tako na filozofski kot na pedagoški fakulteti. V pogovoru z mag. Svetlano Logar, spec. klin. psih., Darjo Lobe, spec. klin. psih., dr. Daretom Kovačičem, univ. dipl. psih., in dr. Barbaro Horvat, univ. dipl. psih., izvem še, da je na URI - Soča v Ljubljani zaposlenih 11 psihologov (osem na oddelkih Klinike za fizikalno in rehabilitacijsko medicino, trije na Centru za poklicno rehabilitacijo), kar pa je za kakovostno obravnavo vseh še vedno premalo. Na vsakem oddelku je trenutno po en psiholog, vendar bi večinoma potrebovali najmanj dva. Njihove želje in potrebe so razumljive, če vemo, da je na inštitutu vsako leto približno 1700 hospitalizacij, desetkrat več pa imajo ambulantnih obiskov (veliko tudi v ambulanti za rehabilitacijo oseb s kronično razširjeno nerakavo bolečino). V procesu prilagajanja na nove okoliščine, ki jih s seboj prinese poškodba ali bolezen, pa vsakdo potrebuje pomoč psihologa. Z nekaterimi se srečajo samo enkrat ali nekajkrat, mnoge pa spremljajo tudi več mesecev in celo let.

Med rehabilitacijo človek doživlja krize identitete, hkrati pa ima tudi priložnost za osebnostno rast. Vrednostni sistem se spremeni; kar je bilo prej na prvem mestu, je zdaj pogosto nepomembno, kar je včasih zanemarjal, je zdaj v ospredju. Oboleli ali poškodovanec ne trpi samo zaradi telesne izgube, ampak tudi zaradi posledic, ki jih ta sproži; med njimi sta najpogostejša razpad ali zaostritev partnerskih odnosov. Ker so zaradi invalidnosti prizadeti tudi družinski člani, se psihologi posvečajo tudi njim. Vloga družine je zlasti pomembna pri otrocih. Delo z najmlajšimi je zelo specifično, zato bi npr. jaz, ki delam na Centru za poklicno rehabilitacijo, težko nadomeščala kolegico na otroškem oddelku, iskreno pove Darja Lobe. Psiholog, ki dela z otroki in mladostniki, mora dobro poznati razvojno psihologijo, prirojene in pridobljene poškodbe ter čustvovanje, vedenje in razmišljanja otroka s težavami, vedeti mora, kako pristopiti, komunicirati, nujno je, da pri svojem delu sodeluje s starši, sorojenci in drugimi pomembnimi ljudmi v otrokovem življenju, povzame mag. Svetlana Logar z Oddelka za rehabilitacijo otrok.

Po odpustu

Zelo pomembno je, da se med bolnikom in zdravniki ter drugimi strokovnjaki, ki so vključeni v njegovo celostno rehabilitacijo, razvije dober odnos. Zaupanje in občutek varnosti pripomoreta k boljšemu okrevanju, poudarja dr. Barbara Horvat. »Nikogar, ki prihaja na rehabilitacijo, ne obravnavamo samo glede na njegovo diagnozo, ampak kot osebnost, celostno, vsi, ki sodelujemo pri njegovem vračanju v običajno življenje, se trudimo doseči skupaj zastavljene cilje.« Če je na Soči za psihološko podporo kar dobro poskrbljeno, pa po odpustu v domače okolje, ko bi posameznik še bolj potreboval pomoč pri soočanju s posledicami bolezni ali poškodbe, ni vedno tako, saj je psihologov na primarni ravni premalo, ugotavljajo sogovorniki. S tistimi, ki prihajajo na obnovitvene rehabilitacije, se sicer spet srečujemo, potrebno pa bi bilo še bolj sistematično spremljanje po koncu strnjene rehabilitacije, pravi Logarjeva.

Ko sogovornike vprašam, kaj je pri njihovem delu najtežje, kaj se jih najbolj dotakne, komu je najtežje pomagati, se strinjajo, da je odgovor težak, saj je vsak človek zgodba zase. Nam, kot opazovalcem od zunaj, se posledice nekaterih poškodb, bolezni, prirojenih napak morda ne zdijo tako zelo usodne, za posameznika in njegovo družino pa je lahko soočanje z novimi izzivi izjemno zahtevno. Razlike v doživljanju, denimo pri amputaciji noge, so od človeka do človeka tako zelo velike, da bi jih lahko primerjali z razdaljami med planeti, je slikovit dr. Kovačič. »Psiholog mora biti pozoren na potek duševnih procesov ob izgubi, poskuša jih usmerjati v pozitivno sodelovanje v terapiji in pri tem biti potrpežljiv, potrpežljivost pa potrebuje tudi bolnik, saj rezultati niso vidni takoj. Psihološka obravnava poskuša izboljšati miselno učinkovitost, umiriti čustvene stiske, usmeriti prilagajanje, osmišlja upanje in tlakuje pot za lažje iskanje pomoči pozneje v življenju. Vsakomur poskušamo pomagati, kolikor se le da, težko pa nam je, ker se vsakodnevno soočamo s hudo prizadetimi, ki jim žal ne moremo popolnoma povrniti stanja pred boleznijo ali poškodbo.«