Miomi povzročajo hude bolečine med menstruacijo (mnogokrat ženske prisilijo k počitku), ustvarjajo pritisk na mehur in so lahko tudi razlog za težave pri zanositvi. Najpomembnejši simptom miomov je dolgotrajnejša ali zelo obilna menstruacijska krvavitev, katere posledica je anemija, prej neboleče ali malo boleče menstruacije lahko postanejo zaradi miomov tudi boleče. Drugi značilni simptomi miomov so še bolečina, pritisk na sosednje organe in občutek gmote v spodnjem delu trebuha. Zaradi pritiska na mehur lahko povzročijo težave z mehurjem, predvsem potrebo po pogostejšem uriniranju. Miomi so lahko tudi vzrok neplodnosti.
Zakaj nastanejo, še danes ne vemo, zelo verjetno pa je nagnjenje k nastanku miomov zapisano v genih. Vemo pa, da sta nastanek in rast miomov odvisna od ženskega spolnega hormona estrogena, ki nastaja v jajčniku, in tudi od progesterona, zato lahko miomi nastanejo samo v rodnem obdobju. Ko teh dveh hormonov ni, kar se povsem naravno zgodi v menopavzi, miomi prenehajo rasti in se v večini primerov celo zmanjšajo, celo tako zelo, da jih sploh ne vidimo več. Pri ženski z delujočimi jajčniki pa lahko vedno na novo nastanejo. Več je miomov, večja je verjetnost, da bodo tudi po odstranitvi nastali novi.
Miomi ali lejomiomi maternice so benigne novotvorbe maternice, ki so zgrajene iz gladkih mišic, podobno kot sama maternica. Nastanejo tako, da se posamezna gladkomišična celica maternice prične naglo razmnoževati in s tem tvoriti novotvorbo oziroma tumor. Miomi niso povezani z rakom oziroma ne povečujejo verjetnosti nastanka rakavega obolenja maternice.
Glede na lego v maternici razvrstimo miome na: podsluznične (submukozne), znotrajstenske (intramuralne) in podpovrhnjične (subserozne), ki so lahko tudi pecljati. Redkejši so miomi v široki maternični vezi (intraligamentarni) ali materničnem vratu (intracervikalni). So najpogostejši benigni za hormone občutljivi tumorji rodil pri ženskah v rodnih letih.
Miom ima v državah EU dobra četrtina vseh žensk v plodni dobi oziroma 40 % žensk v starostni skupini od 35 do 55 let, podoben delež žensk z miomi je tudi v Sloveniji.
Zdravljenje z operacijami je občutno preveč
Doslej je bilo miome možno zdraviti predvsem s kirurškim odstranjevanjem. Zdravniki so najpogosteje svetovali odstranitev celotne maternice, kar je sicer zdrave ženske v rodni dobi skorajda čez noč pahnilo v neplodnost in menopavzo. Pri sodobnejšem pristopu miome operativno odstranijo, maternico pa poskušajo vsekakor ohraniti funkcionalno. Maternica pa ima ob svoji osnovni vlogi (inkubator za plod) tudi pomembno vlogo pri statiki medeničnega dna, takoj za tem pa je prezgodnje usihanje delovanja jajčnikov. Če jo odstranimo, namreč jajčniki v nekaterih primerih prenehajo delovati prej, kot bi sicer. Jajčniki se prehranjujejo po dveh glavnih žilah. Ena vodi neposredno iz aorte, druga gre v jajčnik iz maternične arterije. Pri odstranitvi maternice odstranimo enega od dveh glavnih virov prehranjevanja.
Smernice za zdravljenje miomov danes zapovedujejo 'lajšanje težav' pri bolnici in minimiziranje simptomov čim dlje časa. Zdravljenje ima cilj ublažiti simptome, na primer zmanjšati obilnost krvavitev in velikost mioma (zdravljenje z zdravilom ulipristalacetat). Izbira načina zdravljenja je odvisna od starosti ženske in njene morebitne želje, da po zdravljenju ostane plodna – da se torej izogne odstranitvi maternice. Če uspe žensko pripeljati do menopavze, morda operacija niti ne bo potrebna.
Prof. dr. Jacques Donnezo
»Nov pristop je z uporabo zdravila ulipristalacetat, ki deluje kot antiprogestagen, torej blokira progesteronske receptorje in delovanja progesterona, zaradi česar se tudi velikost miomov zmanjša. In kar je še pomembnejše ‒ zaradi še neznanega razloga ustavi močne krvavitve (povzroči amenorejo). Ženske z miomi namreč najbolj motijo prav obilne krvavitve. Strah jih je krvavitev, čeprav vsaj približno vedo, kdaj lahko pričakujejo menstruacijo. Z novim zdravilom se je kakovost življenja žensk z miomi bistveno izboljšala. Za medikamentozno zdravljenje smo po drugi strani imeli že prej zelo učinkovite GnRH-agoniste, vendar so povzročali simptome menopavze, vključno z osteoporozo. To pomeni, da smo jih lahko uporabljali kvečjemu tri mesece, saj so ženske izgubljale spolno slo, poleg tega se je tudi kostna gostota že po nekaj mesecih jemanja zmanjšala za 3,4 odstotka,« je povedal belgijski ginekolog, prof. dr. Jacques Donnezo, ki je predaval na 2. simpoziju klinične obravnave bolnic z ginekološkimi težavami Združenja ambulantnih ginekologov Slovenije v Ljubljani.
»Prepričan sem, da bi ta način zdravljenja lahko nadomestil operacijo pri polovici vseh primerov žensk, ki se pridejo posvetovat zaradi neplodnosti. Odvisno od simptomov, od tega, ali gre za močno krvavenje ali neplodnost, se odločamo za različne načine zdravljenja. Operacija je priporočljiva v nekaterih primerih, vendar je obenem pred tem zaželeno zmanjšati velikost mioma, kar omogoča minimalno invazivni operativni poseg. Zagotovo pa operacija ni vedno potrebna, odločitev za zdravljenje je odvisna od različnih dejavnikov: če pride k meni 45-letna ženska in pove, da ima močne krvavitve in urinsko inkontinenco, ker miom pritiska na mehur, zaradi česar mora urinirati 15-krat na dan, potem bomo zmanjšali miom, ustavili krvavitev in počakali na menopavzo ‒ brez kirurškega posega,« meni Donnezo.
