V vsakem od nas se skriva otrok, ki ne bo nikoli odrasel, čeprav leta še tako hitro minevajo. Mag. Ana Bešter Bertoncelj, strokovnjakinja s področja odnosov, na terapijah naslavlja prav njega. S psihoterapijo nad vedenjske vzorce.
Zakaj ste izbrali strokovno pot psihoterapije?
Pravijo, da se študija psihoterapije lotevajo tisti, ki jo sami najbolj potrebujejo, tudi v tej šali je zrno resnice. Od nekdaj so me zanimali odnosi. Študij sem sicer začela v drugo smer, zadnjih petnajst let pa se osredotočeno posvečam preučevanju odnosov. Začela sem s psihoterapijo, vodil me je dr. Zoran Milivojević, opravila sem izobraževanje iz imago terapije, odkar imam v življenju sina, se vedno bolj navdušujem nad delom s starši. Na terapijah zelo veliko sodelujem s pari, ki so pogosto tudi starši, in če pomagam njim, pomagam celotni družini. Nekatere stvari so preventivne, recimo predavanja in delavnice, druge, kot je terapija, zdravijo.
S katerimi problemi se na svojih terapijah največkrat srečate?
Problemi so zelo različni. Nekateri imajo težave s partnerji, z drugimi ljudmi v svoji bližini, na delovnem mestu. Rešujemo tudi psihično izgorelost, depresijo, anksioznost, nezmožnost postavljanja zase in še in še. Delujem na širokem področju reševanja težav, najbolj domače se počutim v reševanju partnerskih odnosov. V zvezi, ki jo partnerja jemljeta za samoumevno, se prej ali slej pojavijo nepovezanost, izguba občutka bližine, strasti. To je še bolj izrazito, ko par dobi otroka in se naenkrat vsa pozornost usmeri vanj ter se odnos ohladi. Mnogo je takšnih, ki živijo nekakšne vzporedne zakone, drugi se prepirajo... Opažam pa precej razširjen problem, da se ljudje preprosto ne znajo pogovarjati. Lahko veliko govorimo, a se ne poslušamo, zato je to vsekakor prva naloga na terapiji.
Katere pristope največkrat uporabljate pri svojem terapevtskem delu?
Obstajajo različni pristopi psihoterapije, vsi pa vodijo k istemu cilju. Sama uporabljam tiste, ki so mi najbliže, ki sem jih spoznala pri izobraževanju in jih preizkusila na lastni koži. Eden od teh je transakcijska analiza, kjer človeka učim, kako delovati iz ego stanja odraslega, negujočega starša in svobodnega otroka. Pri delu s pari uporabljam imago terapijo, kjer partnerja med pogovorom sedita drug drugemu nasproti in si gledata v oči ter že s tem krepita svojo vez. Tip terapije se mi ne zdi ključen, pomembnejši se mi zdi odnos, ki ga terapevt vzpostavi s tistimi, ki ga obiščejo, odnos je tisti, ki zdravi.
Se kdaj zgodi, da terapija ni uspešna? Od česa je odvisen končni uspeh procesa?
Terapevt ne more narediti ničesar namesto klienta, ne ponudi čudežne rešitve. Lahko ponudim varen čustveni prostor in ga spremljam na tem delu njegove poti, a premike naredi le vsak sam pri sebi. Osebnostna rast je projekt za vse življenje, ko spremenimo en vzorec, ki nas ovira, se pojavi drugi. Pri psihoterapiji se vse dogaja še bolj intenzivno, to ni oddih, temveč je raziskovanje svoje boleče preteklosti, kar nikakor ni prijetno. V človeku se pojavi mnogo odporov, a če se zavestno odločiš, da je to pot, ki jo želiš prehoditi, ti bo uspelo. Tudi na Triglav težko zlezemo brez priprav!
Ob malo bolj podrobnem proučevanju psihoanalize in sorodnih vej znanosti lahko dobi človek občutek, da ni mogoče odrasti brez travm in čustvenih ran. Je to pretirana trditev?
Vsaka odrasla oseba, ki otroka vzgaja, je bila nekoč tudi sama otrok in je prejela vzorce svojih staršev. Ni naloga staršev, da so popolni, veliko pa lahko prispevajo, če sami ozavestijo svoje vzorce ali nekatere med njimi, saj teh ne bodo prenesli na otroke. Moje mnenje je, da vsi nosimo s seboj velik del otroštva. Otroškemu delu v odraslih je konec koncev namenjena tudi moja knjiga.
Kako je nastala knjiga Otrok v meni?
Precej spontano. Prebrala sem večino knjig, ki jih je napisal pisatelj in terapevt Jorge Bucay, v Sloveniji poznan kot avtor knjige Ti povem zgodbo? V njegovih zgodbah je prepleteno temeljno načelo, ki se pojavlja v vseh vejah psihoterapije – spoznaj samega sebe. Všeč mi je bil ta preprosti, vsem razumljivi način, ki bralcu zelo veliko da. Tudi Otrok v meni je takšno delo, glavna junaka sta punčka Ančica in fantek Berti. Ob njunih dogodivščinah spremljamo Ančico, ki prijatelja prijazno poduči o tem, kako lahko spremeni miselne vzorce. V zgodbo so vključene tudi pesmi in ravno te v ozadju nosijo določen psihoterapevtski koncept, a tistim, ki se s tem ne ukvarjajo podrobneje, ostane skrit. Vse skupaj se je začelo, ko sem preživljala porodniški dopust in doživljala precej intenzivno obdobje svojega življenja. Začela sem pisati pesmi, pravzaprav so iz mene prišle kar same. Nekdo mi je kasneje v šali dejal, da pesmi ne bere veliko ljudi, zato sem jih vključila v zgodbico, ki je v osnovi namenjena odraslim. Pisati sem začela zaradi sebe. Imam občutek, da takšno knjigo napišeš le enkrat v življenju, res mi je zelo pri srcu.
Imate tudi dveletnega sina. Katerih načel se držite pri njegovi vzgoji?
Morda je hecno, a on je moj največji učitelj. Pri odnosu z otrokom pridejo na površje vsi vzorci iz preteklosti. Če sem reševanje lastnih zgodb začela v partnerskem odnosu, jih z materinstvom nadaljujem. Na primer, če imam jaz težave z izražanjem jeze, ker me tega v otroštvu niso naučili, mi bo ob sinovi jezi neprijetno. Namesto osredotočanja izključno na njegova čustva moram vprašati sebe, zakaj imam s tem problem. Seveda to ne pomeni, da mu je vse dovoljeno, daleč od tega, meje morajo biti jasno postavljene. Zato tudi na svojih delavnicah za starše s sodelujočimi obravnavam tri odnose, ki so delček iste zgodbe: starševski, partnerski in odnos do samega sebe.
