Razpad zakonske zveze, zunajzakonske skupnosti (ki je izenačena z zakonsko zvezo tako glede delitve skupnega premoženja kot tudi preživljanja otrok) oziroma družine velja za eno najtežjih življenjskih preizkušenj. Izgubo vsak sprejema in razume po svoje, običajno pa zapuščeni potrebuje več časa za prebolevanje. Ne glede na to, kako se razidemo, je prizadet vsaj eden od partnerjev, pravi Tatjana Vučinić, dipl. soc. del. in mag. posl. ved., iz svetovalnice Transcendenca v Ljubljani. Stopiti s skupne poti namreč ni preprosto; težavnost je odvisna od trajanja zveze in razlogov za njen konec (bodisi odide en partner bodisi se oba strinjata s prekinitvijo odnosa).
Ločitev je tako za starše kot za otroka stresna in boleča.
Za začetek razhajanja so značilni šok, jeza, žalost, iskanje razlogov in obremenjevanje s prihodnostjo. Na tej stopnji prizadeti potrebuje čas za prebolevanje, ki je različno dolg od človeka do človeka, vsak se tudi drugače odloči, kako bo pomagal sebi in svojim otrokom. Večini dobro dene pogovor s prijatelji, sorodniki, nekateri poiščemo strokovno pomoč. »Včasih je smiselno predelati vzorce svojega in partnerjevega obnašanja, poiskati odgovore, kaj je pripeljalo do prekinitve odnosa, in si tudi tako olajšati prebolevanje.«
Kaj in kako povedati otroku?
Med razvezo ne smemo pozabiti, kako se počutijo in kaj doživljajo otroci, kako bo vplivala na njihovo prihodnost. Pomembno je, da odrasli poskušajo poiskati primeren način komunikacije in se ne obsojajo ali prerekajo pred otrokom, saj ni kriv, da jim ni uspelo. Ločitev mu morajo olajšati, saj ima rad oba.
Otroci so v tem obdobju zelo občutljivi, prestrašeni, jezni, nemočni, žalostni. So v stiski in žalujejo. Dati jim je treba občutek varnosti: »Vedno bova tvoja mamica in oči, to se ne bo spremenilo.« Tako dobi občutek, da ne bo izgubil nobenega od staršev. Razložite mu, da se razhajata kot partnerja, ne kot mama in oče, poudarja sogovornica. Pomembno je, da mu poveste, da ne boste več živeli skupaj kot družina v istem stanovanju ali hiši, da pa boste ne glede na to ostali njegovi starši in se do njega obnašali tako kot doslej. Povejte mu, da ga imata oba tako rada kot prej in da se to ne bo spremenilo. »Odgovornost za ločitev morata prevzeti partnerja, in ne otrok. Dajte mu vedeti, da na vajino odločitev ne more vplivati, da ne more ničesar spremeniti, da ni kriv in odgovoren za to, kar se dogaja.«
Še vedno ste starši Zelo pomembno je, pravi Tatjana Vučinić, da tudi po ločitvi komunicirata, da vesta, kaj se dogaja z otrokom v vrtcu, šoli, doma in v prostem času. »Sodelovanje staršev je dobrodošlo zaradi informacij o otroku, dogovarjanja o stikih, vzgoje oziroma šolskih obveznosti, preživljanja počitnic. Ločeno življenje zahteva veliko uskladitev.« |