Človek je čudna žival. Genska posebnost – roka z oprijemnim palcem – mu je omogočila ročnost, ta pa ga je zvabila, da se je postavil na zadnji dve in nazadnje z mislijo segel prav do zvezd. Človeška samica je ta rekord še potolkla, ko je odkrila, da dobijo njena meča in stegna, če ima privzdignjene pete, bolj eleganten videz, lepo pa se izbočijo prsi in zadnjica. Posledica uporabe tega njenega odkritja žal niso samo žulji in otiščanci in palčne bunke (hallux valgus), temveč tudi deformacija kolen in hrbtenice s spodrklimi vretenci vred.
Če gledate dokumentarce iz Afrike, boste v vsakem videli prizor, kjer Afričanke čepe ali sede opravljajo kako opravilo – robkanje kuskusa, ličkanje kokosa – od katerega bi Evropejko po petih minutah usekalo v križu. Pozornejši pogled razkrije, da se držijo zravnano kot kol. Vse kaže, da je normalna hrbtenična drža v resnici oblikovana kakor črka J, ne pa kot črka S, kot nas prepričujejo zahodnjaški medicinski atlasi vse od Grayeve anatomije (1858) naprej. V kontrapost je zahodnjakovo držo spremenila šele obutev. A glej, iste ženske, ki nosijo najbolj dovršene različice te samomučilne naprave, se sočutno zgražajo ob posnetkih deformacij, ki jih je tisoč let povzročalo vezanje stopalc kitajskih deklic! Jaz, ki se zavzemam za naravne reči, sem seveda za bosost. Obutev mi je le še nujno zlo, ki ga nosim, a ob nakupu odstranim iz njega vložke. Že to skromno znižanje pomaga, da je hoja bolj podobna bosi. Koža se v čevlju drgne in seveda otrdeva. Proti tej nadlogi uporabljam, priznam, dva druga sadova človeškega genija. Nastajanje otiščanca med prstancem in sredincem desne noge preprečujem z razmičnikom iz silikona. Gre za izdelek ortopeda Saša Šabanova z Ilirske koliko že (Ortopedski studio), ki se je te umetnosti naučil v Španiji. Sem njegova stalna stranka, saj mi vsak razmičnik prej ali slej ponikne. Na sumu imam družinske pse, ki radi prežvečijo vsako reč, sploh pa takšno, ki je po obliki in barvi podobna marsovčevemu uhlju.
Drugo pomagalo je maža za trdo kožo na petah. Ljudem, ki noge tako kot jaz uporabljajo za redno hojo in/ ali tek, odsvetujem rabo finih maž, ki poskrbijo, da so ženske pete v poletnih sandalih mehke in rožnate. Taka damska maža je za možato peto blažev žegen. Povsem nekaj drugega je Gerlachsov Gehwol Extra. Ta namreč skuša kožo zmehčati, ko pa se tega naveliča, jo raje otrdi. Takrat jo je povsem belo mogoče odluščiti in glej, pod lupino se prikaže nežna, mehka, rožnata, dojenčkasta koža, ki pa je od globinskih učinkov Gehwol Extra očitno že utrjena. S tako olupljeno peto sem leta 2015 brez posledic pretekel polmaraton. Najboljše je biti bos, in doma hodim bos. Zunaj pa … Pred leti sem se po kakem čustvenem izbruhu sezul do bosega in šel tekat po travnikih. Ne vem zakaj, ampak to pomaga, da se človek umiri in da nima pozneje preslabega mnenja o sebi. A brž ko se človek pomiri, opazi, da ga trava pika. Rešitev bi bila gotovo, če bi se vrnil na drevo. O, ta divja radost, ko se nihaje vihtiš iz krošnje v krošnjo! Seveda pa je po tisočletjih hoje pozabila to navdušujočo spretnost večina človeštva, in med to večino sodim žal tudi jaz. Torej bosonožcem preostane le še plaža. Mivka pod podplati in med prsti je zelo prijetna. Tu se celo lepotice razkomotijo in sezujejo visoko obutev. Zakaj tudi ne? Ko ležijo, se pomanjkanje petk itak ne opazi. Ko pa vstanejo, sledijo vojaškemu povelju »trebuh not – prsi ven«! In to je dobro za hrbtenico, ne le za oči.
