A Zvezdana Mlakar ni lebdeča in vzvišena. Značilna horoskopska bikica je vraščena v zemljo kot drevo življenja in modrosti, ki dostojanstveno prenaša vse viharje in ujme. Tudi sama se zna spremeniti v veter ali reko sprememb, ta strastna, vsestranska raziskovalka srčnosti. Na pogovor v Tivolski grad sredi največjega, v pomlad prebujajočega se ljubljanskega parka prihiti odeta v udobna oblačila pastelnih odtenkov, medtem ko jo ovija skrivnostna sladka dišava.
Dober dan. Lepo dišite. Kateri parfum imate?
Rem. Tako se imenuje. Kot obdobje, tik preden utoneš v sen. Pri nas ga ne morete kupiti. To je francoski parfum, ki ga je, kolikor sem seznanjena, mogoče dobiti le v Parizu, a ni prav zelo dragocen. Nad njim sem se navdušila, potem ko sem ga zavohala na naši Barbki Cerarjevi (Barbari Cerar, prav tako članici ljubljanske SNG Drame, op. a.). Rada imam edinstvene stvari!
Radi težite k temu, da ste svojstveni?
Nikoli se nisem trudila, da bi bila posebna ali samosvoja. Sledim sebi. Velikokrat srečujem ljudi, ki hočejo namerno biti posebni in enkratni. Jaz te potrebe nimam. Prej nasprotno. Včasih bi se celo zelo rada stopila s povprečnostjo in okolico. O sebi tudi ne menim, da sem posebna. Jasno pa že kot igralka vem, da je dobro najti svojo pot, in s tem ni nič narobe. Kadar najdem posebne ljubezni, nimam slabe vesti oziroma se ne sprašujem, ali je nekaj prav. Če meni ustreza, pa nikomur drugemu ne škodi, že mora biti prav.
To, da si zvest samemu sebi, je pravzaprav zelo smela drža.
(Prikima.) Danes je čedalje teže biti zvest samemu sebi. Toliko izbire imamo. Bombardirani smo z milijoni informacij. Ves čas nekaj tuhtamo, dvomimo in se odločamo na podlagi samega razuma, tega, kaj nam bo bolj koristilo glede na dobičkonosnost. Glava, polna takšnih misli, ni ne ustvarjalna ne svobodna. Potem se čudimo, od kod ves ta stres in bolezni, že ko se borimo le za osnovno preživetje. Biti poseben pomeni ne dovoliti, da ti gredo prav vse misli v glavo ter jih sproti prečiščuješ, selekcioniraš.
Ste ena od prvih izšolanih igralk, ki ste si rekli, če ni drugega dela, bom pa posnela kakšen oglas. Prvič smo vas lahko gledali na televiziji v osemdesetih letih, ko ste, oglašujoč legendarno slovensko blagovno znamko barv, dejali: »A še nisi vidu ženske, ki bi barvala?«
Tako je, takrat sva bila oba z zdaj žal že pokojnim, izjemno nadarjenim režiserjem Žaretom Lužnikom – on je bil tudi še zelo mlad – brez denarja. Rekla sva si, če je treba živeti, pa narediva kaj, da bova lahko živela. Dobljeni honorar ni bil ne vem kolikšen, ampak vsekakor dobrodošel. Po tistem sem posnela še kar nekaj oglasov za večja, ugledna podjetja. Vedno sem zelo dobro premislila, za koga bom delala, in bila za to tudi dobro plačana. Nikoli se nisem prodala poceni.
| Celoten intervju preberite v povsem sveži številki revije Onaplus, ki si jo od danes naprej lahko kupite v vaši najbližji trafiki, lahko pa se na revijo naročite na telefonski številki 080 11 99. |
