Da smo po koncu delovnega dne izčrpani, je verjetno že vsakdanja stalnica za marsikoga, toda mnogi se pri tem ne zavedajo dolgotrajnih posledic, ki jih lahko prinese izgorelost.
»Dejstvo je, da službene obremenitve pomembno vplivajo na duševno zdravje in s tem tudi na družinsko življenje in odnose,« pojasnjuje dr. Saša Poljak Lukek, spec. zakonske in družinske terapije. »Pri delu smo pogosto podvrženi stresu in pritiskom, ki jih ne zmoremo ali pa ne znamo uravnavati, ko nastanejo, ampak se nalagajo v naše telo, in sčasoma se to odraža tako v slabem telesnem počutju kot v slabšanju psihičnega počutja.« Če pa je oseba ranljivejša in dovzetna tudi za pojav resne duševne motnje, je lahko tudi samo delo sprožilec bolezni, nadaljuje: »V praksi vidimo, da se pretirana obremenjenost in stres na delovnem mestu kažeta predvsem v tesnobnih motnjah, depresivnih epizodah in paničnih napadih. Posamezniki brez očitnega razloga razvijejo zanje nespecifično vedenje, ki jih preseneti, in ker jim ga ne uspe takoj povezati s vzrokom oziroma vzroka ne morejo odpraviti, to vedenje počasi preraste v duševno bolezen, kar pomeni, da oseba ni več sposobna funkcionalnega življenja. Izostaja iz službe, ne skrbi za družino in gospodinjstvo, opušča osnovno skrb zase.« Nikoli ne smemo prezreti pomembnih znakov, kot so nenehna utrujenost, dolgotrajna brezvoljnost, nepojasnjeni strahovi, izogibanje odnosom, rigidno vedenje, nespečnost in sprememba apetita. »Če opazimo takšno vedenje pri sebi ali bližnjem, je to najverjetneje znak, da se v telesu nekaj dogaja in da moramo preveriti, kaj v naši okolici ali v nas samih omogoča to spremembo,« še poudari dr. Poljak Lukekova.
Gospodar svojega časa
In toplo svetuje: naučiti se moramo reči ne! Stresu na delovnem mestu se namreč lahko izognemo ali pa se nanj vsaj pripravimo, s čimer nadzorujemo dogajanje v svoji okolici in se obvarujemo pred izgorevanjem. »Naučiti se moramo reči ne, saj s tem dosežemo, da nam drugi ne nalagajo nalog, za katere nismo odgovorni, in da preprečimo preobremenjenost,« priporoča sogovornica. »Naučiti se moramo prepoznati ljudi, ki nam stres povečujejo, in zmanjšati njihov vpliv na nas. Tudi pri svojem delu moramo biti sami gospodar svojega časa, zato moramo čim bolj sami načrtovati dejavnosti in si razporejati naloge, saj bomo tako učinkovitejši. Znati se moramo usesti v prvo vrsto. Če smo neopaženi, smo dovzetnejši za brezbrižnost drugih ljudi in tako nam hitro naložijo obveznosti, za katere nismo odgovorni, oziroma si sami ustvarimo občutek, da moramo s svojim delom izstopati, tega pa, če nismo opazni, nihče ne ceni. Trenutni problem v službi, ki nam povzroča stres, moramo postaviti v kontekst našega življenja. Velikokrat zmanjša stres že samo spoznanje, da se čez leto dni najverjetneje ne bomo spomnili, kaj nam je povzročalo stres. Če je tako, potem trenutni problem izgubi moč. Večkrat si moramo reči, da je tudi zgolj dobro sprejemljivo, ni treba, da smo popolni.«
Pomaga pa tudi zavedanje, da nekaterih dejstev, odnosov in ljudi preprosto ne moremo spremeniti, še poudarja: »Te situacije so nam lahko izziv, da se iz njih nekaj naučimo in se razvijamo. Učinkovito orožje proti stresu pa sta tudi hvaležnost in humor. Ljudje, ki znajo prepoznati radost in dobro v svojem življenju, ne le v službi, in ki se znajo pošaliti in veseliti, so manj dovzetni za stres in tudi odzivnejši, ko se znajdejo v stresni situaciji.«
Ključno je torej, da poiščemo zadovoljstvo, potrditev in veselje na čim več področjih v življenju. Če se znamo poistovetiti samo z delovnim mestom, bomo tudi stres, ki nas lahko doleti tam, doživljali kot veliko večji udarec. »Če znamo razmejiti lastno vrednost do dela in bomo potrditve, ki jih potrebujemo za duševno stabilnost, znali poiskati tudi v zasebnih, družinskih odnosih, bo imelo delo manjši vpliv na naše počutje in zdravje. Odnos do obveznosti se oblikuje že v otroštvu, zato je tudi pri vzgoji pomembno, da otroci izkusijo marsikaj, da starši njihove vrednosti ne enačijo izključno z dosežki, ampak so ponosni tudi na njihovo sposobnost sproščanja, veselja, humorja in hvaležnosti,« še sklene dr. Poljak Lukekova.
