Prizadevanja za privlačen videz pogosto zmotno pripisujemo zgolj ženskam, zato naj bi bile po mnenju nekaterih tudi dovzetnejše za razvoj motenj hranjenja. Toda bigoreksija se največkrat polasti moških, ki tako postanejo obsedeni z izklesanim, mišičastim in mogočnim telesom.
Obrnjena anoreksija
Anoreksija, bulimija in kompulzivno prenajedanje so dobro znani tudi laični javnosti, vse bolj pa se prebija v ospredje poznavanje ortoreksije, obsedenost z zdravim prehranjevanjem, ki je značilna predvsem za ženske in ki je v ZDA že uvrščena med motnje hranjenja, kmalu pa naj bi jo zasledili v evropskih klasifikacijah. Bigoreksija, ki se, kot rečeno, največkrat razvije pri moških v pozni mladosti ali zgodnji odraslosti, pa je za številne še vedno uganka: prvi jo je začel raziskovati Roberto Olivardia, in sicer leta 2001, motnje pa sta se sprva oprijeli oznaki mišična dismorfija ali kar obrnjena anoreksija. »Tako kakor za anoreksijo je tudi za bigoreksijo značilna izkrivljena samopodoba, le da se oboleli pri prvi kljub pretirani suhosti vidi kot debel, pri drugi pa kljub izrazito mišičastemu videzu kot suhljat in nebogljen,« pojasnjuje asist. dr. Karin Sernec, dr. med., psihiatrinja in psihoterapevtka ter vodja Enote za motnje hranjenja na Psihiatrični kliniki Ljubljana. Stroka si še vedno ni enotna, ali bi bigoreksijo uradno uvrstila med motnje telesne sheme ali pa motnje hranjenja, še pristavi, a dejstvo je, da jo zdravijo po protokolu, ki velja tudi za preostale motnje hranjenja. »Skupni imenovalci so pri vseh motnjah hranjenja enaki: nizka samopodoba, pomanjkljivo samospoštovanje in potreba po nadzoru. Osebe so v življenju visoko storilne, prizadevajo si za perfekcionizem, pridnost in uspešnost, a kažejo izrazito potrebo po potrditvi družbe in nenehnih pohvalah,« nadaljuje. »Kljub vsemu so v začetnih fazah, ki jim rečemo medeni tedni, videti samozavestne, zadovoljne, prepričane, da je njihov življenjski slog najustreznejši.«
Ne le ženska bolezen Motnje hranjenja so opredeljene kot bolezni od druge polovice prejšnjega stoletja in jih uvrščamo med duševne motnje, saj so vzroki zanje čustvene narave, čeprav se navzven kažejo s telesnimi znaki, kot so prenajedanje, bruhanje, stradanje, zloraba odvajal in diuretikov, uživanje strogo nadzorovanih živil in celo prepovedanih sredstev ter pretirana telesna aktivnost. Razmerje v obolevnosti med spoloma se je v zadnjih letih občutno spremenilo, kažejo nekateri podatki. Motnje hranjenja so sprva veljale za izrazito žensko bolezen, danes pa ni več tako: na devet do 10 žensk z anoreksijo nervozo naj bi zbolel en moški in ravno tako en moški z bulimijo nervozo, pri kompulzivnem prenajedanju pa naj bi bila porazdelitev med spoloma približno enaka. Ortoreksija, obsedenost z zdravo in neoporečno hrano, ki so jo opredelili konec devetdesetih, doleti pretežno žensko populacijo, bigoreksija, najnovejša med motnjami hranjenja, pa zajema predvsem moške. |
Od anabolnih steroidov do težav z erekcijo
To je torej obdobje, ko bolezenske koristi še presegajo storjeno škodo, a ko v ospredje stopijo posledice, se začne obdobje dekompenzacije, čas, ko se škoda začne stopnjevati in med katerim oboleli običajno spoznajo, da potrebujejo pomoč in ob podpori najbližjih tudi zberejo pogum, da si težavo priznajo. Ta ključen trenutek, kot poudarja Sernečeva, pri bigoreksiji napoči prej kakor pri drugih motnjah hranjenja: »Pri tej motnji se oboleli ure in ure znojijo v telovadnici ter se na vse pretege trudijo doseči želene rezultate in se prehranjujejo po strogo prirejenem jedilniku, ki temelji na beljakovinski hrani. Učinke pa pogosto želijo okrepiti tudi z zlorabo anabolnih steroidov, ki lahko povzročijo hude težave pri številnih organskih sistemih, kaj hitro pa vplivajo tudi na erekcijo, tako da je pogosto prav erektilna disfunkcija tista, ki jih potisne do odločitve za zdravljenje.« To poteka kakor pri drugih motnjah hranjenja in je lahko zgolj psihoterapevtsko, po potrebi pa na začetku tudi bolnišnično. »Na prvi, vedenjsko-kognitivni stopnji, se oseba nauči obvladovati simptome bolezni, na drugi, dinamsko-razvojni, pa skupaj s terapevtom in morda terapevtsko skupino išče vzroke za pojav motnje, ki jih delimo v tri poglavitne skupine, in sicer biološko-genetsko, sociokulturno in družinsko, največkrat pa gre za preplet vseh treh, in se uči spreminjati svoj emocionalni odziv na določene okoliščine in tako postopoma vplivajo na vedenjske vzorce.«
Ker gre za sorazmerno novo odkrito motnjo, zanesljivih statistik o pojavnosti bigoreksije še ni, Sernečeva pa nam je pojasnila, da so, denimo, lani na ljubljanski psihiatrični kliniki hospitalno zdravili štiri obolele moške, na leto pa jih ambulantno obravnavajo skupno okoli deset. In seveda: prej ko je oseba motivirana in pripravljena sprejeti pomoč, uspešnejše bo zdravljenje, sogovornica pa še poudarja: »Velika slabost bigoreksije je prav zloraba anabolnih steroidov, ki lahko kdaj prinese tudi neodpravljive posledice. Vendar lahko sklenem, da je zdravljenje vseh motenj hranjenja dandanes zelo uspešno, stigma v družbi je vse manjša, spodbude za zdravljenje in ozaveščenost pa vse večje.«
