Organizacijo prehrane za učence in dijake, njihovo pravico do subvencije ter nadzor ureja zakon o šolski prehrani. »Določbe zakona, ki opredeljujejo zdravstveni vidik šolske prehrane oziroma spodbujanje priprave zdravih obrokov ter spremljanje izvajanja prehranskih smernic v praksi, pa veljajo tudi za vrtce, zavode za vzgojo in izobraževanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami, domove za učence, dijaške domove ter Center šolskih in obšolskih dejavnosti,« je razložil Rok Poličnik, mag. dietetike, z Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ). »Zakon določa, da šolska prehrana obsega zajtrk, dopoldansko malico, kosilo in popoldansko malico. Šola je za vse učence oziroma dijake dolžna poskrbeti le za malico (za dijake toplo ali energijsko in hranilno bogatejšo hladno malico), druge obroke pa lahko organizira kot dodatno ponudbo.« Kako je z meniji kosil? Njihovo število je odvisno od organizacije in kadrovske zmožnosti posameznega zavoda, pojasnjuje sogovornik. Navadno v praksi v osnovnih šolah nudijo vse omenjene obroke, v srednjih šolah pa enega.
Ministrstvi, pristojni za zdravje in šolstvo, sta 2005 sprejeli nacionalne Smernice zdravega prehranjevanja v vzgojno-izobraževalnih ustanovah, ki veljajo za otroke od dopolnjenega prvega leta starosti do začetka študija na fakulteti. »V njih so navedeni natančni vnosi hranil, priporočene količine in živila. Obroki naj bi bili pripravljeni čim bolj pestro. Vključevali naj bi priporočene količine zelenjave in sadja, kakovostna škrobna (zlasti polnovredna žita, kaše, polnozrnate vrste kruha in pekovskih izdelkov) in beljakovinska živila (mleko in mlečne izdelke z manj maščob, puste vrste mesa, ribe in stročnice) ter kakovostne maščobe (npr. oljčno, repično, sojino, orehovo olje). Tako otroku dolgoročno zagotovimo vsa potrebna hranila in energijo za normalno rast, razvoj in delo.« Pri obrokih in med njimi mora biti na voljo zadostna količina tekočine; svetujejo vodo, nesladkane čaje in razredčene sokove s 100-odstotnim sadnim deležem. V prehrani otroka naj bi bilo čim manj prigrizkov, ki vsebujejo večje količine sladkorja, soli, umetnih dodatkov in nekakovostnih maščob. K temu pripomore tudi omenjeni zakon, ki pravi, da na območju šole ne sme biti prodajnih avtomatov s hrano in pijačami.
Strokovno osebje, ki je pristojno za načrtovanje in pripravo obrokov, se trudi čim bolj držati prehranskih smernic, kar pa v praksi ni vedno preprosto, se z nami strinja Poličnik. »Strokovnjaki zagovarjajo eno, starši in otroci pa si pogosto želijo drugo. Zakon o šolski prehrani med drugim določa, da vzgojno-izobraževalni zavod občasno izvede anketo o zadovoljstvu med uporabniki. Zaključki anket so velikokrat prava pot, da se ob upoštevanju strokovnih smernic zdravega prehranjevanja približamo željam otrok. Zakon določa še, da šola lahko imenuje skupino za prehrano, vanjo so vključeni tudi starši, ki daje mnenja in predloge glede šolske prehrane, lahko pa rešuje konkretne zaplete in vpliva na boljšo ponudbo obrokov in sestavo jedilnikov.«
Dietna prehrana, vegetarijanstvo
Vrtce in šole obiskujejo tudi otroci z zdravstvenimi težavami, ki se ob neustreznem prehranjevanju lahko poslabšajo (npr. intolerance, alergije). Obroke zanje je treba načrtovati in pripravljati individualno, hkrati pa zadovoljiti zahteve po zdravi in uravnoteženi prehrani, kar ni vedno preprosto, ugotavlja Poličnik. »Vzgojno-izobraževalni zavodi so dolžni zagotoviti tudi dietno malico, v okviru svojih zmožnosti pa še druge dietne obroke (zajtrk, kosilo, popoldanska malica). Pri pripravi morajo slediti navodilom otrokovega pediatra oziroma zdravnika specialista. V takšnih primerih je nujno dobro sodelovanje med šolo in starši.« Ti morajo strokovno osebje v šoli čim temeljiteje seznaniti s posebnostmi prehrane. »Med novostmi zakona je uvedba sistema strokovnega spremljanja prehrane, tudi dietne, s svetovanjem na terenu, ki ga izvaja NIJZ, vendar bi bilo treba ustreznosti sestave dietnih obrokov v prihodnje posvetiti več pozornosti.«
Na vprašanje o ponudbi za vegetarijance sogovornik odgovarja: »Smernice zdravega prehranjevanja v vzgojno-izobraževalnih ustanovah ciljano ne predvidevajo vegetarijanske prehrane. Pri izvajanju tega področja se držimo stališč Razširjenega strokovnega kolegija za pediatrijo,« in dodaja, da je po načelih zdrave prehrane za vse priporočljivo, da imamo enkrat ali dvakrat na teden brezmesni dan, kar pomeni, da si takrat namesto mesnega obroka zagotovimo ustrezen beljakovinski nadomestek (jajčna jed, stročnice, mlečna jed in podobno). »Zagotavljanja brezmesnih obrokov se držijo tudi vrtci in šole, kar je skladno s smernicami. Pri tem si pomagajo s Praktikumom jedilnikov zdravega prehranjevanja v vzgojno-izobraževalnih ustanovah, ki vsebuje strokovne osnove za načrtovanje in pripravo uravnoteženih brezmesnih jedilnikov s primeri.«
Izpuščanje zajtrka, premalo zelenjave
Raziskave kažejo, da med tednom vsak dan zajtrkuje le 44 odstotkov slovenskih mladostnikov, kar lahko delno pojasnimo z dobro dostopnostjo dopoldanske šolske malice, ugotavlja mag. Matej Gregorič z NIJZ. Mladostniki v Sloveniji pogosteje redno jedo sadje kot zelenjavo – vsaj enkrat dnevno jih sadje uživa 40 odstotkov, zelenjavo pa le 25 odstotkov. Naši mladostniki, predvsem fantje, v primerjavi z vrstniki iz drugih držav izstopajo po pogostem uživanju sladkanih pijač. »Urejena šolska prehrana je eden najučinkovitejših načinov korekcije nezdrave (družinske) prehrane, vpliva pa tudi na zmanjševanje socialnih razlik, saj so do subvencionirane malice upravičeni vsi otroci in mladostniki; kar polovica šolarjev jo dobi zastonj.« Izkušnje različnih šolskih programov in shem šolskega sadja kažejo, pravi Gregorič, da lahko v šolskem okolju razvijamo otrokove veščine za zdravo prehranjevanje, ga spodbujamo in mu pomagamo pri odločanju, ga navajamo na samostojnost pri izbiranju, zmanjšamo pozornost na nagrajevanje/marketing ter tako povečamo njegovo motivacijo. Izkazalo se je, da sta ob tem zelo pomembna sodelovanje staršev in zgled učiteljev. Od sogovornika smo izvedeli še, da je v pripravi nova strategija Prehrana in telesna dejavnost za zdravje 2014−2023, v kateri se strokovnjaki med drugim zavzemajo za omejitev trženja nezdrave hrane in pijače otrokom in mladostnikom, ohranitev in izboljšanje zakonsko urejenega sistema organizirane šolske prehrane, povečanje dostopnosti zdravih prehranskih izbir za vse šole, udejanjanje zdravih navad v šolskem okolju (zajtrkovalni klubi, kotički s sadjem in z zelenjavo, šolski sadovnjaki in vrtovi z učnimi delavnicami, povezava z lokalnimi pridelovalci, stalna dostopnost do pitne vode ipd.), povečanje cenovne dostopnosti bolj zdrave hrane.