Alenka Dovžan, nekdanja alpska smučarka in dobitnica medalje na olimpijskih igrah v Lillehammerju, sovraži fitnes, odkar se je prenehala ukvarjati z vrhunskim športom, ni naredila nobenega treninga z utežmi, saj je te premetavala v času kariere. Veliko raje se giba na svežem zraku, tudi zato, ker trpi za astmo. Julijske Alpe in gozdovi, ki obdajajo jeseniško dolino, so še vedno zagotovilo za skok v neokrnjeno naravo, zrak je še vedno čist. Alenkin vsakdanjik se začne z družinskim obredom, s partnerjem, nekdanjim hokejistom Edvinom, sinom Luko in hčerko Niko, pripravijo kavo za odrasle in kakav za otroka. Potem Edvin odpelje otroka v vrtec in šolo v Mojstrano, sama pa se zakoplje v delo, ki ga prinaša vodenje restavracije. S partnerjem si delo razdelita, čeprav pogosto delata tudi do večera in Alenki včasih zmanjka časa za pravo rekreacijo. V skrbi za zdravje se ravna po zdravi kmečki logiki: »Vsega po malem v zmernih količinah. Sem človek, ki ne komplicira. Je pa res, da ne kadim in tudi alkohol ni ravno moj prijatelj. Sem ter tja rada spijem kakšno pivo.«
Po uspešni smučarski karieri je precej dejavna. Pozimi, če je dovolj snega, ima svojo smučarsko šolo v Mojstrani in na nadobudne smučarje osebno prenaša svoje znanje. »Če mi čas dopušča, sem velikokrat tudi na tekaških smučeh, kar je za mene najboljša možna rekreacija. Pa še veliko časa ne potrebuješ, saj se v eni uri res nadihaš svežega zraka,« izlete v naravo opiše Alenka. Ko se otopli, smučke zamenja za športne copate in teče. Čeprav sta se oba s partnerjem ukvarjala s športom, otrok ne silita v tovrstne aktivnosti. Na vprašanje, ali bosta šla po sledeh staršev, Alenka odgovori: »Razmišljati o tem se mi zdi še prezgodaj. Luka trenutno igra nogomet in smuča, Nika za zdaj le smuča. Čas bo pokazal, ali ju bo premamil kakšen šport.«
Naroča, kar ji paše
Kljub temu ne sedi križemrok in živi športno. Zdaj, ko sta otroka že večja, skupaj hodijo na pohode, igrajo tenis, nogomet, rolajo in kolesarijo. Ko je slabo vreme, odidejo na drsališče v Podmežaklo. Pri hrani je zmerna in skrbi, da so zmerni tudi otroci. Za zajtrk si pripravi dva koščka popečenega kruha z mamino domačo marmelado in belo kavo. »Jem vse po malem. Živim nad svojo restavracijo, tako da naročim, kar mi paše v tistem trenutku. Izbirati poskušam med zdravimi živili, obožujem zelenjavo ter solate, je pa res, da si enkrat na teden privoščim dunajca ali pico. Z otrokoma sem ter tja obiščemo tudi restavracijo s hitro prehrano. Moje mnenje je, da če je vse v zmernih količinah, ni problema.«
Edina odvisnost, ki jo ima, je čokolada. Ne preživi dneva, da ne bi pojedla kaj sladkega. »Ne maram pa raznih praškov, ki se zadnje čase tako oglašujejo, saj ne verjamem v to, da so sintetične sestavine boljše od naravnih.«
Morda je na njeno zmernost v življenju in redno gibanje vplivala tudi astma. Na tekmovanjih na čistem zraku se je stanje izboljšalo, pred sezono, ko se je udeležila priprav in treningov, pa je bilo stanje katastrofalno. Cvetni prah in druge primesi v zraku prebujajoče se narave so jo hromile. Tudi treningi na visoko ležečih smučiščih so zaradi nadmorske višine dodali svoje. Težave z astmo so se končale, ko se je poslovila od tekmovanj, čeprav bo morala do konca življenja paziti na zdravje. Prisega na klasično medicino, nikakor pa ne zavrača alternativne, ki je včasih dobrodošla kot dopolnilno zdravljenje in ima z njo kar nekaj dobrih izkušenj, še posebno z akupunkturo.
