»V tem norem svetu težko najdem človeka, s katerim sem tako sproščena, s katerim sem lahko res jaz. In zato takšne ljudi – pa naj si gre za fanta ali samo prijatelja, prijateljico – še toliko bolj cenim in jih tudi težko spustim od sebe,« sem včeraj pravila sodelavki Ajdi, ko sva jo po službi mahnili na Šmarno goro in je pogovor nanesel na nekoga, ki mi res veliko pomeni, čeprav je med nama marsikdaj napeto.
Na poti domov sem razmišljala, kako pester je krog ljudi, ki sem ga sklenila okrog sebe. Tako različni so si, a vendar imajo vsaj en skupni imenovalec – mene. Imam svoje punce, ki jih obožujem in ki me poznajo do obisti. Imam nekaj prijateljev, kot je, recimo, Ajda, ali kot sta Denis in Žiga, pri katerih sem se zvečer oglasila na čaju. Morda nismo toliko skupaj, a pogovori z njimi mi dajejo neko čisto svojo širino, čisto svoj pogled na svet. Imam človeka, ki ga imam rada, čeprav tega morda ne bi smela priznati na glas, ki me včasih razjezi, da mi gre kar na jok, a včasih zna narediti tako, da se, kadar sem z njim, počutim kot najsrečnejše bitje na svetu. Zato pa so vse tiste solze tako hitro pozabljene. Preprosto nočem biti brez njega. Ne še.
Za vse te ljudi sem hvaležna. Ker so moji. Hkrati pa moram za vse te odnose prevzeti odgovornost. Opažam namreč, da se velikokrat vrtim v krogu enih in istih napak.
»Ne vem, zakaj se vse ženske tako noro zaljubijo vame,« mi je zadnjič tarnal kolega. Seveda sem ga najprej v smehu špiknila, kako je lahko tako samovšečen, nato pa sem mu z resnejšim tonom dejala: »Morda pa je problem v tebi. Ker vsa ta dekleta imajo skupni imenovalec – tebe! Vprašaj se, ali jih nemara s čim zavajaš. Ker če do nekoga ne gojiš posebnih čustev in če so to samo prijateljice, s katerimi ne nameravaš imeti resne zveze, jim daj to jasno vedeti in z njimi tako tudi ravnaj.«
Pri drugih je tako lahko opaziti ponavljajoče se vzorce, pri sebi... No, pri sebi je to veliko težje. V zadnjem času, se mi zdi, se moram vseskozi opominjati, da je treba živeti – enostavno. Pogosto me preganjajo mračne misli: sprašujem se, kaj se mu podi po glavi, kdo mi krade njegovo družbo, zakaj se tako obnaša. Sem spet jaz tista, ki naj ji bo hudo? Še imam energijo za to?
In potem se še stotič okregam, da to nima nikakršnega smisla. Da s takšnim načinom razmišljanja ne bom nikamor prišla. Da je to res samo mučenje same sebe, ki nima niti enega pozitivnega učinka. »Če se boš odločila, da boš zdaj ure in ure jokala, pač boš. Če pa bi bila raje dobre volje, bodi. Vse je v glavi,« si rečem in se prisilim, da se nasmehnem. Znova in znova.
