V zadnjem mesecu je bilo veliko izrečenega, zapisanega ob izrednem dogodku v eni izmed bolnišnic. Med ljudi se je naselil dvom, veliko je vprašanj, prisotna je zaskrbljenost, kaj se dogaja v bolnišnicah. Takojšnja pojasnila javnosti so bila neodločna, vsebina se je celo spreminjala. Pozneje smo izvedeli, da je bil osumljeni zdravnik za neprimerno ravnanje suspendiran. Stekla je preiskava, z njenimi rezultati nas je seznanil strokovni vrh bolnišnice, vključno s tožilcem Zdravniške zbornice Slovenije. Nazadnje smo lahko brali komentar predstojnice oddelka. Na drugi strani smo imeli možnost slišati ocene in prebrati komentarje nesrečnega dogodka iz ust in izpod peres novinarjev, filozofov, psihologov, zdravnikov. Glavo so nam napolnili z vsemi mogočimi stališči in ocenami. Kaj se je zgodilo v resnici? Morda je res šlo za eksces, o čemer govori predstojnica, ki se v bolnišnici ne bi smel zgoditi, vprašanje pa je, ali bi ga lahko tudi preprečili. Verjetno je, da se to, čeprav izjemoma, lahko zgodi kjer koli, kadar koli! Kaj pa, če ni eksces? Na to mora dati odgovor temeljita, neobremenjena in predvsem poštena preiskava, brez pometanja pod preprogo.
Na začetku se ne bom spuščal v problematiko evtanazije. S tem ne zanikam potrebe po razpravi o njej. Želim še enkrat poudariti, da je pred nami verjetno eksces, nepremišljeno, nepredstavljivo dejanje posameznika, ne glede na to, ali so bili razlogi subjektivni ali objektivni, povzročeni s posebnostjo zdravnika ali z razmerami na oddelku. Zastavlja se vprašanje, ali bi ta dogodek lahko preprečili. Kdo in kako? Kako pristopamo k možnim osebnostnim specifikam posameznika v medicini? In dalje! Zastavlja se vprašanje, ali smo ob tem dogodku reagirali ustrezno. Ali bomo z ukrepanjem, odpovedmi, premeščanjem posameznikov, kot se nakazuje, preprečili, da se kaj podobnega ne bo ponovilo? Ne želim izpostavljati posamezne bolnišnice, kajti ocenjujem, da bi se kaj podobnega lahko zgodilo kjer koli, v kateri koli bolnišnici v Sloveniji. Reakcije vodilnih bi bile ob takem dogodku podobne. Iskalo bi se gnilo jabolko, da se ga odvrže, kot pogosto citira prof. Robida, in s tem bi menili, da smo rešili vse težave. Problem pa je drugje, in sicer v sistemskih rešitvah, ki jih morda celo imamo, zatakne pa se pri izvajanju. Predvsem se moramo iz takih dogodkov, četudi ekscesnih, učiti in ukrepati, da se ne ponovijo. Z odstranjevanjem posameznikov ne bomo ničesar rešili, ne da bi spremenili sistem ali pa sistem do potankosti izvajali, za kar je odgovorno vodstvo. Tu pa se zatakne. Odgovorno, da, vendar s kakšnimi pooblastili? Uradno sicer zagotavljamo, da smo vsi zdravniki dobri in odlični, realnost v življenju pa je drugačna. V mislih nimam le strokovnega znanja, pač pa tudi sposobnost empatičnega in tudi siceršnjega razmišljanja nas, zdravnikov. Če imam pred seboj vso to paleto sposobnosti in nesposobnosti posameznega zdravnika, menim, da bi morali imeti vodje bistveno več pooblastil za to, kaj lahko kdo dela in kaj ne, in tudi več možnosti ukrepanja. Upam, da bo strokovna razprava ob tem primeru odprla tudi to vprašanje, ne samo vprašanja o evtanaziji.
Kar pa se tiče evtanazije, menim, da je razprava o tem danes odveč. Živimo v svetu, v času, ko imamo vsi prav vse možnosti, da vsakemu človeku v stiski pomagamo. Da sem natančen. Vsakemu človeku je danes medicina sposobna pomagati v smislu preprečevanja bolečin, dihalne stiske ali katere koli druge težave. Medicina sicer ne more preprečiti strahu pred smrtjo, sposobna pa je poskrbeti za to, da je prehod iz življenja v smrt vreden človeka. Človek mora imeti možnost, da zaspi v miru in pri tem ne trpi. Medicina je sposobna to narediti v času, ki je primeren tako za bolnika kot za njegove najdražje. Za to je potreben strokovni konsenz in pogovor s svojci. Bolniku pa je, če je pri zavesti, pri tem treba pustiti upanje v prihodnost, čeprav morda kratko. Najlažje je to narediti v domačem okolju, če je to le mogoče, in ne v bolnišnicah, kjer so zdravniki in sestre običajno preobremenjeni! Zavedam se dejstva, da si danes le redko kdo lahko privošči imeti tako težko bolnega doma. Res pa je tudi, da si večina izmed nas danes ne želi imeti smrti na svojem pragu! Lažje nam je obiskati hudo bolnega, mu izreči nekaj fraz kot pa biti ob njem in ga držati za roko ter mu govoriti in govoriti, čeprav nas morda niti ne sliši več! Tako pač je in morda bi bilo prav, da se ob tem zamislimo, kaj bi si želeli sami.
