Dobro, o ženskih hormonih recimo, da nekaj malega vemo, in vsak najbrž pozna koga, ki ima prizadeto ščitnico in jemlje ščitnični hormon. A izločajo jih tudi srce, želodčna in črevesna sluznica, maščobno tkivo, celo delujoče mišice. Izločanje hormonov je delno programirano v človekovem genomu, optimalno ravnotežje večine lahko precej dobro vzdržujemo z zdravim življenjskim slogom. To spoznanje je naložba v zdravje, je prepričana prof. dr. Marija Pfeifer, vodja Endokrinološkega oddelka na Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana. Je tudi predsednica Združenja endokrinologov Slovenije, ki je minuli teden organiziralo že peti kongres z mednarodno udeležbo.
O zdravem življenju imamo ogromno informacij, a kaže, da živimo čedalje bolj nezdravo. Pa začniva pri prehrani, namreč, ves čas razmišljamo, kaj jesti, če sploh, a smo se ji obenem najbolj odtujili in nadzor nad sestavo jedilnikov prepuščamo drugim.
Več dejavnikov je, zakaj se ljudje nezdravo prehranjujejo. Eden glavnih je pomanjkanje časa. Slaba stran t. i. hitre prehrane je, da je predelana, mogoče celo večkrat, in vsebuje škodljive snovi, tudi veliko glikoziliranih končnih produktov. Ko jih užijemo, okvarjajo naše strukturne beljakovine. Torej celične membrane, beljakovine, ki tvorijo pomembne celične organele, encime, žilno steno in povzročajo tleče vnetje. Pri sladkornih bolnikih lahko proces sproži tudi povišana koncentracija glukoze v krvi, ki se veže na beljakovinske molekule, in nepovrnljivo spremeni njihovo strukturo, s čimer okvari delovanje.
Kaj je še škodljivo?
Jesti zelo sladke stvari. Po obilnem sladkem obroku ali zaužitju sladke pijače, tudi naravnega soka, sladkor v krvi hitro naraste, kar sproži izločanje večje količine inzulina. Veliko takih porastov inzulina je škodljivih, kajti inzulin med drugim spodbuja anabolične procese v celicah – poleg tega, da pomaga, da krvni sladkor lahko prehaja v celice – kar dolgoročno lahko pomeni tudi razraščanje rakastih celic, ki ves čas nastajajo, a se organizem proti njim bojuje. V obdobju, ko imamo oslabljen imunski sistem, je rast rakastih celic spodbujena. Študije so pokazale, da se pri sladkornih bolnikih, ki jemljejo zdravila za zmanjševanje inzulinske rezistence in s tem ravni inzulina, denimo metformin, pojavlja manj raka trebušne slinavke, debelega črevesja, dojke in drugih.
Opozarjate, da z življenjskim slogom lahko ogromno naredimo zase, ampak pogledati ga moramo širše kot samo prehrano in telesno aktivnost, kajne?
Da. Sem sodita notranje ravnovesje, dovolj počitka … Denimo, vklopiti se moramo v svoje okolje, da živimo ubrano in nismo v kroničnem stresu. To je težko, ampak mogoče se je prilagajati. Sama moram to dostikrat početi.
Kaj osebno težko prenašate?
Denimo to, da ljudje lažejo. Po nepotrebnem tudi v znanstvenih člankih. To se mi zdi nesprejemljivo. Ali ko kdo reče, da se je bolje zlagati, da delo mirno teče, kot stvari razrešiti, pri čemer je seveda treba povedati komu tudi kaj neprijetnega. Laži, manipulacije in hinavščine – tega ne prenašam. Odbijajoče je, koliko je tega v našem mikro- in makrookolju. Prej ali slej pridejo laži na dan in take osebe izgubljajo kredibilnost. Ne moreš jih več spoštovati, čeprav imajo druge lastnosti, po katerih bi jih sicer zelo cenil. Zdi se, da vladata kriza vrednot in pehanje za uspehom po načelu cilj posvečuje sredstva. S tem se je treba sprijazniti, se zato morda malo odmakniti ali pa kdaj tudi izpostaviti in se boriti, čeprav je lahko naporno. Treba se je naučiti prenašati stres. Če ga je ravno prav, je lahko zelo spodbuden. Tudi če zbudi jezo, ki je koristno pozitivno čustvo, ker daje zagon, energijo in motivacijo. To vem iz lastnih izkušenj.
Pa kronični stres?
Lahko je zelo škodljiv, ker povzroči hormonske in presnovne ter ne nazadnje tudi hude psihične spremembe. Vse, kar s svojimi čuti zaznavamo, se prenaša v centralni živčni sistem in se projicira tudi proti hormonskemu, endokrinemu. Ta sistema uravnavata naše celotno bivanje, vse človeške funkcije. Hipotalamus je pomembna relejna postaja, predel v centralnem živčevju, kjer se preklapljajo živčni impulzi v hormonske. Prenašajo se v hipofizo, ki je nadrejena žleza glavnim perifernim endokrinim žlezam. Te izločajo hormone, ki delujejo na številne organe. Nadledvična žleza je glavni endokrini organ, ki se po tej poti odziva na stres. Povečano izločanje noradrenalina in adrenalina iz sredice ter kortizola iz skorje, glavnih stresnih hormonov, pomaga prebiti stres. Kortizol mobilizira energijo, se pravi povzroči takšne presnovne procese, da se čim več glukoze tvori iz drugih substratov, denimo iz beljakovin. S kroničnim stresom imamo stalno povečan kortizol. Izločati se mora v svojem dnevno-nočnem ritmu. Zjutraj je malo višji, čez dan počasi upada, ko spimo, je nizek. Če smo v kroničnem stresu, bomo imeli ves dan, tudi opolnoči, višji kortizol, kar je dolgoročno škodljivo. Tudi prikrajševanje spanja je enako ali podobno škodljivo kot kroničen stres in tega ne bi smeli početi.
A skoraj vsi vsaj občasno delamo pozno v noč in premalo spimo. Tudi vi?
Da, to počnem že leta in se trudim to slabo navado popravljati, a mi ne gre. Drži, da nekateri ljudje potrebujejo več spanja kot drugi. Svoje potrebe moramo zadovoljiti. Pomembna je tudi kakovost spanja. Če nekdo spi kakovostno, mu šest ur počitka lahko zadošča. Optimalna količina je od sedem do sedem ur in pol. Študije dokazujejo, da so tisti, ki si prikrajšujejo spanec, bolj nagnjeni k debelosti, hipertenziji in srčno-žilnim boleznim.
Torej aktualno spoznanje je: živeti čim bolj zdravo in čim bolj aktivno.
Rekreacija je glavno področje zdravega življenjskega sloga. Med telesno dejavnostjo se dogajajo v telesu zelo ugodni hormonski in presnovni procesi. Tudi če nekdo ne zmanjša teže kljub redni telesni dejavnosti, veliko stori za splošno počutje in predvsem za zdravje, to je pomembno vedeti. Nasprotno, normalno prehranjen človek, ki ni telesno dejaven, a ni debel, lahko razvije bolezni, ki pogosteje spremljajo debele ljudi. Vse več je dokazov, da delujoče mišice izločajo hormone miokine, snovi, ki delujejo protivnetno, zmanjšujejo odpornost proti inzulinu in spodbujajo izgorevanje maščob. Pri centralni debelosti se maščoba kopiči predvsem v trebuhu pa tudi v notranjih organih in okrog njih, odlaga se v mišicah. Če je pri ženski obseg pasu večji od 80 cm, ali po blažjih merilih 88 cm, pri moškem pa od 94 cm, že pomeni, da imajo preveč maščobe v trebuhu. Trebušno razporejena maščoba povzroča odpornost tkiv proti inzulinu in kronično tleče vnetje, ki je osnova za nastanek ateroskleroze, koronarne bolezni, možganske kapi, tudi okvare ledvic. Če smo telesno aktivni, porabljamo energijo in mišice izločajo miokine, zavremo škodljive učinke maščobnega tkiva.
Če vas človek pogleda, kako fit ste, vedrega duha in odprtega razmišljanja, mu je jasno, da živite, kar govorite.
Mislim, da se moraš v življenju včasih ozreti vase in početi stvari, ki so ti v užitek. Denimo prebrati dobro knjigo, iti na koncert, si ogledati dobro gledališko predstavo, film ali se podati na sprehod in uživati v lepotah okrog sebe. Ker sem navadno v službi dlje, kot bi morala biti, sem se odločila pešačiti. In to hitro, ker se mi vedno mudi. Dvajset minut pretežno ob Ljubljanici so vsakodnevni majhni užitki, ki so samo moji in mi polepšajo dan. V glavi ne smeš nositi samo skrbi in negativnih misli.
Mimogrede, v mladosti ste bili aktivna atletinja, kajne?
Moj oče se je v mladosti ukvarjal z vsemi mogočimi športi in je v otroštvu tudi naju z bratom navdušil za šport. Tudi mama je bila živahna, vitka in je plesala folkloro. Trenirala sem plavanje, kasneje sem vse najstniško obdobje trenirala atletiko, skok v višino, kar je izpolnjevalo moj prosti čas. Šport ti med odraščanjem privzgoji disciplino, predanost, naučiš si zastavljati cilje, razvija pristno tovarištvo.
Iz kakšnega okolja prihajate? Kakšno doto so vam dali starši na prekmurski zemlji?
Mama je zdravnica oftalmologinja, ki je orala ledino na tem področju v Murski Soboti in okolici. Iztrebila je endemični trahom, bolezen, ki v nerazvitem svetu še zdaj pri mnogih povzroča slepoto, ustanovila očesni oddelek, ki je pravkar praznoval 50-letnico. Še vedno je polna energije in nadzira naša življenja. Oče je ekonomist, plemiških korenin, izjemno razgledan, jaz pravim, da je najpametnejši član naše družine, ekolog, kinolog. Marsičesa sem se naučila od njega, morda imam po njem tudi vzkipljivost. Rada imam Prekmurje, ko se peljem proti domu, se začno v meni zbujati topli občutki.
Kaj se je v življenju skakalke v višino zgodilo, da se je odločila za študij medicine?
V gimnaziji so mi šli dobro matematika, fizika, kemija, predmeti, kjer je bilo treba logično razmišljati. Edina stvar, ki me je tako pritegnila, da nisem vedela, kje sem, koliko je ura, je bilo reševanje matematičnih nalog. Zdaj se včasih zavem, da me kaj tako zelo potegne, ko hočem dognati kakšne mehanizme bolezni. Ne vem, ali je to podobno reševanju matematičnih problemov, morda pa tudi. Zakaj nisem študirala matematike? Moja mama me je prepričala, češ, ali bom po diplomi poučevala matematiko, ki je otroci ne marajo. In naj se odločim za študij medicine, ne nazadnje lahko izberem smeri, ki imajo tudi kakšno povezavo z računalništvom, matematiko. Pustila sem se prepričati in šla študirat medicino. Nikoli mi ni bilo žal. Vzporedno sem se v drugem letniku vpisala na fakulteto za šport. Zanimivo je bilo, kajti na medicini smo imeli bolj malo stikov s profesorji, bili so oddaljeni kot na piedestalu, medtem ko smo bili na fakulteti za šport ves čas v stikih z njimi, odnosi so bili pristnejši. Študij sem jemala tudi kot nekakšno rekreacijo, saj je bilo veliko praktičnih predmetov; potapljanje, plavanje, gimnastika, igre z žogo.
Debelost ni endokrina bolezen. Kako nanjo gledate kot endokrinologinja?
Hormonske motnje se lahko razvijejo šele kot posledice debelosti. To je pomembno vedeti. Sicer je debelost kronična bolezen, ki jo težko zdravimo, ker se večina bolnikov po hujšanju zredi na prejšnjo težo in še bolj. Edina doslej resnično učinkovita metoda, ki pa je namenjena le za zdravljenje hude (morbidne) debelosti z indeksom telesne mase nad 40 kg/m2 ali nad 35 s pridruženimi boleznimi, kot so sladkorna bolezen, visok krvni tlak, je bariatrična kirurgija. S kirurškim posegom zmanjšajo prostornino želodca ali pa poleg tega iz prebavne cevi izločijo del tankega črevesja, da se hranilne snovi ne morejo v celoti vsrkati v telo. Poseg zelo ugodno vpliva na presnovo in spremljajoče bolezni, učinki so ugodnejši, kot bi jih pričakovali le zaradi zmanjšanja telesne teže. Marsikdo potem nima več sladkorne bolezni in ne potrebuje več zdravil za pritisk.
V strokovni literaturi se zadnja leta pojavlja pojem zdrava debelost. Je zavajajoč?
Vsekakor obstajajo zdravi debeli ljudje. Eden odločilnih dejavnikov pri njih je genetika, drugi pa, ali so telesno aktivni. V študijah so primerjali normalno prehranjene ljudi s čezmerno prehranjenimi ali debelimi ter določali različne dejavnike tveganja za razvoj bolezni, denimo sladkorne. Ugotovljeno je, da je lahko med normalno prehranjenimi četrtina ljudi, ki imajo dejavnike tveganja, ki bi jih sicer pripisovali samo debelosti. V skupini debelih ljudi pa je manjši delež takih, ki (še) nimajo nobenega od dejavnikov tveganja. Vprašanje je, ali je stanje stabilno ali le prehodno in se bodo počasi razvili dejavniki tveganja za pridružene bolezni in poslabšanje tlečega vnetja. Tega ne vemo, ampak slutimo, da ja. V podskupinah s koronarno ali sladkorno boleznijo so ugotavljali manjšo umrljivost pri tistih, ki so bili čezmerno hranjeni (stopnja pred debelostjo), vendar je najnovejša študija, pravkar objavljena v ugledni reviji, te trditve ovrgla.
Pomlajevanje je fenomen, ki je zdaj še utopija. Vaše stališče je, da je življenjski slog naravni temelj, s katerega izhajajo vsi ukrepi proti procesom staranja in za ohranjanje mladostnega videza, mar ne?
Če pogledava, kaj vse ljudje, ki zahajajo v t. i. »anti-ageing« ambulante oziroma posvetovalnice, prejemajo, se lahko zgroziva. Premožnim ponujajo tudi rastni hormon. Ta je s strokovnega, ne pomlajevalnega, vidika moj ljubljenček. Potrebujemo ga vse življenje. Ni pomemben le v otroškem obdobju, pomembne presnovne učinke ima tudi v odrasli dobi, spodbuja razgradnjo maščob, tvorbo beljakovin in varčuje z glukozo. Poznamo naravne načine, s katerimi lahko pri človeku prehodno povečamo izločanje rastnega hormona. Pri odraslem se povečano izloča med intenzivno telesno aktivnostjo, pri vsakem človeku se fiziološko najbolj izloča v prvih urah spanja. Zato pravimo otrokom, da morajo zgodaj spat, da bodo zrasli. In to drži. Ločiti moramo med različnimi mehanizmi, ki zvišujejo rastni hormon. Denimo, pri stradanju se njegovo izločanje sicer poviša, vendar le zato, da razgrajuje maščobe in tako preskrbi telo s potrebno energijo, anaboličnih učinkov pa med stradanjem nima. Če prejemajo rastni hormon v obliki injekcij ljudje, ki jim ga ne primanjkuje, ni večjih ugodnih učinkov. Boljši bodo učinki intenzivne vadbe, med katero se bo izločilo več rastnega hormona.
Ali drži rek, da živi dlje tisti, ki manj je?
Zmanjšan vnos kalorij vpliva tudi na izločanje hormonov. Po zaužitem obroku se izloči več inzulina, rastni hormon se zniža. Nekaj ur potem, v fazi med obrokoma, se inzulin ne izloča več, rastni hormon pa se malo poveča. Novi izsledki tudi kažejo, da morda ni najbolj zdravo jesti petkrat na dan, priporočljivo je, da smo nekaj ur lačni, tako naše celice nimajo stalnega pritoka energije, ker morajo potem uporabiti svoje zaloge. Takrat začnejo prečiščevati same sebe. To je eden od mehanizmov, s katerim zaviramo staranje. Glavni dejavnik, ki odloča, kako se bomo starali in kdaj, so naši geni. Na drugem mestu je življenjski slog, ki gotovo pripomore k počasnejšemu staranju. Če ima človek na obrazu izraz, ki kaže, da je večino svojega časa zadovoljen, je to že dobra pot v lepše življenje in počasnejše staranje
