Ko je s kolegi zbirala informacije o zdravilni moči zelišč, je bila presenečena; današnja znanost le bolj faktografsko opisuje znanje, ki je sicer staro že stoletja. Pravi si nepopravljiva radovednica. Pač – rada ve. Njena predavanja posluša staro in mladi, vsi tisti, ki ne želijo pozabiti: človek ni ločen od sveta, ki raste okoli njega.
Pisanje poglobljene literature o zdravilnih začimbah je dolgoletno delo. Ob katerem spoznanju ste se presenečeno ustavili?
Ko smo začeli pisati prvo knjigo o začimbah, smo mislili, da bo kulinarična, postala je – politična. Največji šok je bilo zame spoznanje, da se v začimbah skrivajo moči, o katerih se nam zahodnjakom niti sanja ne. Dve tretjini sveta jih uporablja kot zdravilo, pri nas pa je skoraj prepovedano že misliti o tem, da bi imele kakršne koli zdravilne moči. Še bolj presenetljivo pa je, da se nam je najprej zdelo, da bo po znanje treba na Daljni vzhod, a že z zbiranjem informacij na evropskih tleh smo spoznali, kako bogat je bil t. i. temačni srednji vek. V 12. stoletju si lahko našel knjigo, ki je imela 90 strani, v njej pa natančne napotke samo o tem, kako se pripravlja žajbelj. Danes smo že pri pripravi žajbljevega čaja v dilemi, ali naj ga poparimo ali zavremo. (Smeh.)
V razumevanju moči narave kot človeštvo nazadujemo. Gledamo v liste, cvetove, jih opisujemo, kemijsko razstavljamo, ampak to ni nič drugega kot opis mrliča. Na podlagi obdukcije ter tehtanja ledvic ali možganov nihče ne more ugotoviti, kakšno moč in modrost je v sebi skrival živi človek. Enako velja za rastlino. Preden sem se lotila pisanja, sem prebrala veliko knjig o začimbah, a se nikoli nisem mogla otresti občutka, da berem telefonski imenik.
Cimet poznamo kot začimbo prijetnega okusa, ki jo najraje vidimo posuto na čem sladkem. A cimet je mnogo več kot okras.
Ko vidim rastlino, se najprej vprašam, od kod njena moč. Cimet nima vseh teh svojih zmogljivosti zato, ker mu je bilo nekega dne dolgčas in si je rekel: Razvijal se bom. Razvijal se je zato, da je preživel v težkih razmerah. Vse rastline, ki morajo rasti v monsunskih območjih, kjer imamo opravka z ekstremno visokimi temperaturami, izjemno vlago, v raju za bakterije, glivice, patogene organizme, so posebne.
Ravno zato vam, če cimet pogoltnete pomešan z medom, ne bo treba ugibati, ali se vas je lotil virus ali bakterija; pometel bo z obema. Čudovit je tudi zato, ker pospešuje pot sladkorja v celice. Njegovo valovanje tako »šarmira« receptorje, ki varujejo vhod v celice, da odprejo vrata na stežaj še pred prihodom inzulina, cimet tako dvigne njegovo učinkovitost za kar 30 odstotkov. Znano je, da lahko z gramom ali dvema na dan izboljšamo presnovo sladkorja. Vendar, katerega uporabljati?
Pa smo tam.
Pa smo tam. (Smeh.) Pohlep je marsikatero živilo naredil problematično. Cimet pridobivamo tako, da nežno olupimo spodnjo plast skorje. A ker je lakota po velikih dobičkih težko potešena, ga na konvencionalnih plantažah lupijo prepogosto, postane občutljiv; napadejo ga zajedavci in bolezni, zato nasade posujejo z velikimi količinami strupov. Uživanje neekološko pridelanega cimeta je zato za nas lahko škodljivo. To velja za vse začimbe. Veste, hoja po supermarketu ni nič bolj varna kot hoja po džungli. Res je, da neposredna posledica uživanja umetno pridelane hrane ni, da se bomo neke dne kar sredi trgovine zgrudili na smrt zastrupljeni, vprašanje pa je, kaj bo z nami, če desetletja jemo napačno.
CELOTEN INTERVJU JE OBJAVLJEN V AKTUALNI REVIJI ONAPLUS, KI VAS ŽE ČAKA V VAŠI NAJBLJIŽJI TRAFIKI. Nanjo pa se lahko tudi naročite. Naročnine sprejemamo na brezplačni številki 080 11 99.