Niti inteligentnim nič ne pade z neba

Moj sogovornik, 42-letni inženir zootehnike, zaposlen na Zadružni zvezi Slovenije, se je za test odločil pred sedmimi leti. »V društvu Mensa Slovenija, ki je član Mense International, smo v vseh pogledih zelo različni ljudje, enaki pa smo si v tem, da smo na testu inteligentnosti dosegli oziroma presegli IQ 148. Smisel društva izhaja že iz njegovega imena – mensa je latinski izraz za mizo, za katero so vsi enakopravni.« V Sloveniji naj bi imelo tako visok inteligenčni kvocient približno 40.000 ljudi, a se niti med tistimi, ki to potrditev dobijo s testiranjem, ne odločijo vsi postati člani društva. Trenutno je v njihovih vrstah 293 najpametnejših Slovenk in Slovencev, večinoma so stari od 20 do 40 let, najstarejši jih ima čez 85. Ko Matjaža Podmiljšaka pobaram po njihovi morebitni prevzetnosti, vzvišenosti, pritrdi, da se najdejo tudi taki, a da so večinoma povsem običajni ljudje s posebnim smislom za humor. Kaj je še značilno za ljudi z visokim IQ? »Radovednost, hitro dojemanje. A čeprav nimajo težav z reševanjem matematičnih ali zapletenih ugank, se nekateri težko vključijo v družbo, nimajo občutka za ravnanje z denarjem in podobno. IQ zaenkrat povezujemo le z logičnim razmišljanjem, so pa strokovnjaki mnenja, da obstaja več vrst inteligence, čustvena, prostorska in druge.« Standardni inteligenčni testi so sestavljeni na podlagi logike, pojasni, vsebujejo izključno grafične simbole in od kandidata ne zahtevajo predznanja. Na testiranja pri slovenski Mensi se prijavljajo večinoma mladi, predvsem študentje in dijaki. »Mislim, da jih žene predvsem radovednost in ne želja po dokazovanju. Rezultati so zaupni in so znani samo psihologu, ki teste pregleda, kandidati jih dobijo po pošti. Nekateri od tistih, ki z dosežkom niso zadovoljni, se odločijo za ponovno testiranje, ki je mogoče čez leto dni, a rezultat je večinoma enak prejšnjemu.«

In kakšne koristi si lahko obetajo tisti, ki imajo potrdilo, da so nadpovprečno inteligentni ali da se po svojih umskih sposobnostih uvrščajo celo v zgornja dva odstotka populacije? »Nadpovprečen rezultat, sploh če dovoli vstop v društvo, nezanemarljivo dvigne samozavest, sicer pa je dvorezen meč. Lahko ga uporabiš pri iskanju službe, vendar je pri 'navadnih' poklicih pogosto prej ovira kot prednost, pri potegovanju za ključne položaje v večjih podjetjih pa lahko koristi. Seveda se je treba še vedno dokazati z delom in rezultati. Niti inteligentnim nič ne pade v roke.«

Ključno 
predšolsko obdobje

Raziskovalci so ugotovili, da se IQ pri otrocih lahko izjemno spreminja in da je nanj mogoče vplivati, pojasnjuje Matjaž Podmiljšak. Med njimi je tudi dr. Ranko Rajović, član srbske Mense in komiteja za nadarjene otroke pri Mensi International (pred letom je izšla njegova težko pričakovana knjiga IQ otroka – skrb staršev, ki jo je mogoče naročiti pri slovenski Mensi), ki pravi, da lahko z ustrezno vzgojo vplivamo tudi na inteligenčni potencial otroka, zlasti predšolskega. »Seveda pod pogojem, da to počnemo prek igre, kar pomeni, da je otrok navdušen in motiviran za sodelovanje.« Po teoriji dr. Rajovića, razlaga sogovornik, se otroku ob rojstvu začnejo formirati nevronske povezave, ki vplivajo na določene sposobnosti. V tretjem letu starosti jih je dvakrat več kot pri odraslem človeku, in takrat je otrok najbolj sposoben učenja. »Tiste, ki jih uporablja, se ohranijo, ostale izginejo. Tako se do vstopa v šolo oblikuje že več kot tri četrtine nevronskih povezav, zato je pomembno, kako otroka vzgajamo ravno v predšolskem obdobju. Možgani se sicer učijo vse življenje, z leti pa začne ta sposobnost pešati, čeprav nekaterim kljub visoki starosti še vedno uspe pridobivati in uporabljati nova znanja.«

Pogovor nanese tudi na povezavo med IQ staršev in otroka: »Večinoma so otroci visoko inteligentnih staršev izpostavljeni drugačnim, spodbudnejšim vplivom kot otroci staršev s povprečnim IQ, zato so lahko bolj inteligentni. Možgani so tkivo, tako kot npr. mišice, in jih lahko treniramo. Nekateri se rodijo z več mišičnimi vlakni kot drugi in s primernimi vajami lahko izkoristijo njihov potencial. Podobno je z možgani.« Predsednik slovenske Mense staršem svetuje, naj otrok ne prepuščajo samim sebi, naj jim prisluhnejo in se ukvarjajo z njimi. »Otroci so neusmiljeni posnemovalci, zato jim bodite dober zgled. Dr. Rajović ugotavlja, da telesna dejavnost spodbuja umske sposobnosti, zato ne bodite preveč zaščitniški. Pomembno je, da poskrbite za varnost, sicer pa otrokove naravne želje po raziskovanju in potrebe po gibanju ne omejujte.«