Nisem kriv

Priznam, da o mali Neži sploh ne zmorem več pisati, kajti ta mala punčica in njena starša, ta drobcena dveletna borka, ki se tako neznosno bori za življenje – bolečina je tudi za nas, zunanje opazovalce, prehuda.

Kaj se pravzaprav zares dogaja v našem zdravstvenem sistemu, kaj je temeljni problem, kam smo v vseh teh letih prerinili to večno stavkajočo zgodbo, zakaj v zadnjih desetih letih nobenemu ministru za zdravje ni uspelo premakniti pravzaprav popolnoma ničesar, zakaj so čakalne dobe vedno daljše, zakaj se identični problemi vsako leto samo še poglabljalo, kaj je tukaj narobe? Kdo koga vodi in vozi? Isti ljudje?!

Nekoč sem že pisala o tem, da me njihove osebne razprtije močno skrbijo, pa naj imajo kakršen koli vzvod. Govorim o odnosih med zdravniki ter med zdravniki in vodstvom, kajti kolikor mi je tega uspelo slišati, pa četudi polovico abstrahiram zaradi pripovedovalčeve subjektivnosti, se v takšnih razmerah zagotovo ne da normalno delati. Ne da se predvsem odgovorno delati in pravzaprav res ne vem, kaj žene zdravnike v takšno nezdravo delo, kajti to je bolj podobno vojnemu stanju. Vsi smo slišali izjave (tudi naslednjo povzemam po njem) dr. Erika Breclja, ki je očitno črna ovca, kajti on pač ne more biti tiho. Morda nima vsega vedno prav, ampak večina stvari bržčas drži. Za Onoplus je pred časom povedal: »V vseh teh letih sem se naučil toliko, da bi lahko rekel, da sem naredil še eno fakulteto. Ampak poglejte; eden od velikih problemov, ki ga imamo, je, da za vse krivimo politiko... Treba se je zavedati, da problem tiči pri vsakem posamezniku! Vsi čakamo čudež, mesijo, ki bo prišel in rešil celotno družbo. Sam sem na Onkološkem inštitutu opazil veliko napak ter nanje tudi opozarjal. Kaj se je zgodilo? Tolkli so po meni, ne pa po tistih, ki so bili za napake odgovorni... Vsak sam mora premisliti o tem, kaj lahko naredi, da se bodo razmere izboljšale. Saj tudi v zahodnih državah bolnišnice niso uspešne samo zato, ker imajo v vladi učinkovitega ministra za zdravje, ampak zato, ker so urejene, dobro organizirane.« In pomembno je, da zapišem, kako je zaradi opozarjanja na napake kaznovan: »Kaznovan si tako, da te ne pošiljajo na izobraževanja, kaznovan si z nizko oceno, prikrajšan pri napredovanju. Potem pa se vsak odloči zase. Boš tvegal vse to, sprejel vse te 'dobrote' kaznovanja ali pa boš tiho in nagrajen?... Lahko bi bil še boljši strokovnjak na svojem področju, o tem sem prepričan. Res je, da sem pridobil določene izkušnje, upam tudi, da sem za druge naredil kaj koristnega, a sam pri sebi sem v stroki napredoval manj, kot bi lahko.« To priznanje je zelo trpko.

Ko smo minuli teden izvedeli za zamenjavo bolnic, so vsi domnevno vpleteni zdravstveni uslužbenci hiteli ihtavo zatrjevati, da niso krivi. Pa je to res potrebno? Je to tisto, kar jim je najprej prišlo na misel? Se je res treba braniti tako prozaično in na prvo žogo? Ali res ne razumejo, da niso bogovi? Da tudi njim življenje teče enako kot nam, da se tudi oni gibajo po identični osi življenja, ki je pravzaprav zelo preprosta in še preveč predvidljiva?! Res ne vem, kaj se tem ljudem dogaja. Mislijo, da bo sedanja stavka, ko ves čas poslušamo samo o zahtevah za njihovo materialno blaginjo, nič pa o normativih in standardih (morda pa so to plače?), res rešila problem človečnosti? Ne bo ga, zagotovo ne! Je pa to de facto velik problem! Naša generacija je že zafurana.

Zdaj je preteklo že dovolj časa (minilo je več kot deset let), da vam lahko povem naslednje: moji znanki so amputirali zdravo dojko (ker so zamenjali pacientki), lahko pa vam tudi povem, da so pred mesecem dni urgentno klicali meni znano osebo na operacijo jeter (ker je stvar zelo resna), pa nikoli ni bila na tovrstni obravnavi (še ena zamenjava pač). Lahko bi navedla še kakšen primer, ki ga poznam osebno in ni iz zakladnice ljudskih pripovedk. Izjeme, nesrečni primeri? No, ne vem.

Vem samo, da se v tako porušenih odnosih ne da delati. Pa tudi živeti ne. Tukaj je nekaj hudo narobe.