Pred časom so v javnost prišli posnetki razgrajanja učencev pri pouku. Ne gre za običajno najstniško razgrajanje, temveč divjanje, ob katerem se marsikdo zgrozi. Kaj se je zgodilo v vzgoji teh otrok?
Težave so kompleksne. Običajno iskanje krivcev se je izkazalo za neučinkovito, zato ne želim obsojati niti staršev, niti otrok, niti šole. Prav bi bilo, da na te stvari gledamo širše. Upoštevati moramo zelo različne dejavnike. Če danes pogledamo starše, vidimo, da so pogosto zelo nemočni. Zlasti v situacijah, ko mladostniki začnejo prekomerno izzivati. Po drugi strani so nemočni tudi učitelji, ker avtoriteta, na kateri so gradili v preteklosti, preprosto ne deluje več. Nemočni so tudi mladostniki, ker njihovi izzivi, namenjeni odraslim, ostanejo brez pravih odgovorov.
Otroci potrebujejo meje. Preverjanje meja je v življenju mladostnika običajen pojav. Bistvo meje ni omejevanje otrok in mladostnikov, ampak zagotavljanje varnosti. Ko mladostniki preverjajo meje, iščejo varnost. Če meje ne stojijo trdno, jih bodo zrušili in se vedli destruktivno. Negotovost in nevarnost, ki jo doživljajo v sebi (ko ne najdejo dovolj trdnih opor), izrazijo na način, da to nevarnost s svojim vedenjem ustvarijo v družbi. Zunanje vedenje je samo izraz tega, kar čutimo in nosimo v sebi.
 |
| Mateja Cvetek, univ. dipl. psihologinja, specialistka zakonske in družinske terapije |
Zakaj se zdi, da je danes postavljanje meja mladostnikom težje, kot je bilo včasih?
Včasih je bila družba veliko bolj preprosta, kot je danes. Veljala so neka pravila, ki so bila uporabna bolj ali manj za vse. Danes je vse bolj zapleteno. V preteklosti so se na primer mladostniki, ki so želeli (oziroma imeli možnost) študirati, odločali med zelo majhnim številom poklicev. Danes bi težko našli koga, ki bi znal vse poklice, za katere se lahko šolamo, vsaj našteti, kaj šele razumeti. Tako ni nič čudnega, da se zaplete tudi pri vzgoji in postavljanju meja, pravil. Danes se v vsej tej kompleksnosti ne znajdemo več. Niti odrasli se več ne znajdemo. Občutje varnosti in gotovosti je čedalje redkejše. Kako bomo umirili mladostnike, če ne znamo, ne zmoremo umiriti sebe?
Kaj lahko storimo, da bi se stvari vendarle vsaj malo umirile?
Če se izgubimo sredi nepreglednega gozda, potrebujemo kompas. Če želimo kompas narediti, moramo najprej odkriti, kaj je tisto bistveno. Kaj zavrti iglo kompasa v pravo smer? V šolskem sistemu poudarjamo znanje, kognitivne dosežke, v gospodarstvu poudarjamo uspešnost, učinkovitost … Stvari, ki zelo veliko zahtevajo od človeka. Glede na to, da nismo ravno med najbolj srečnimi družbami, lahko upravičeno podvomimo, ali so to res najpomembnejše stvari.
Poglejmo, kje otroci preživljajo prosti čas. Včasih so ga v družbi sovrstnikov na igriščih, v bližnji naravi, soseski. Danes so vsak dan na drugem treningu, v delavnici ali glasbeni šoli. V ozadju gre za prepričanje, da otroku ponudimo čim več, kar lahko naredimo, da bo pameten in uspešen. A, iskreno, nimajo vsi otroci takih potencialov. Tako nimajo več občutka, da sploh kaj štejejo. Saj če nisi dovolj sposoben, ne šteješ.
Kaj je torej bistveno? Kaj je tisto, kar šteje?
Če pogledamo mladostnike, bomo zelo hitro odkrili, kaj ne šteje. Ko mladostniki odkrivajo samega sebe, se vprašujejo o smislu in v svojem iskanju želijo najti pristnost. Od staršev in drugih odraslih bodo vzeli to, kar prepoznajo kot pristno. To jih tudi umiri. Če te pristnosti ne najdejo, kar se v današnji družbi pogosto zgodi, se uprejo. Mladostniki, ki pridejo v zahtevni svet, se resnično vprašujejo o tem, kar je zares vredno. Te, bistvene stvari smo kot družba ignorirali. Vsa nemirnost, ki jo doživljamo, je posledica tega. Če kot družba ne znamo odgovoriti na življenjska vprašanja mladostnikov, so njihovi destruktivni odzivi naravna posledica. Odziv organizma, ki ga ne znamo umiriti. Kar bi bilo pomembno poudarjati, je celovitost človeškega bitja, vključno z našimi čustvi in vprašanji o smislu. Dokler bomo postavljali le visoka pričakovanja in zahteve, bodo naši mladostniki »padali ven«. Ni tako pomembno, da si inteligenten, da znaš ogromno stvari, da boš naslednji izumitelj. Raje začnimo ceniti to, kar smo.
Nemalokrat slišimo, da si v taki družbi, v kakršni živimo zdaj, marsikdo sploh ne želi otrok. Dejali ste že, da so pri vzgoji ključne prave vrednote.
Če odrastemo v družbi, kjer ni bilo primarnega spoštovanja življenja kot takega, se nam začnejo vrednote tepsti. Matere lahko, na primer, razmišljajo: »Kot mama si želim, da bi moj otrok živel v družbi, kjer se življenje spoštuje, kjer bo moj otrok spoštovan. Nimam izkušnje, da je v tej družbi to mogoče. Mislite, da bom dala življenje otroku in ga poslala v tak kaos, ko že vnaprej vem, da to zanj ne bo v redu?« Glede vašega vprašanja je res veliko dilem, a vseeno mislim, da se življenja ne smemo ustrašiti. Pravzaprav je prav, da ga ustvarjamo na več ravneh. Običajno pomislimo na ustvarjanje življenja v konkretni družini, ko se odločamo za rojstva otrok, toda življenje lahko razumemo tudi veliko globlje. Pomembno je, da porajamo življenje tudi drugje, v službenem okolju, med prijatelji, na ravni celotne družbe. Če se ozremo okoli sebe, je okoli nas veliko obupanih ljudi, razočaranih, prezrtih … Če bi vsakemu uspelo v srcu vsaj enega od teh ljudi ponovno prebuditi življenje, veselje, ljubezen, bi postali kot družba veliko srečnejši.
Kako fizično nasilje vpliva na razvoj otroka?
Telo je prva stvar, prek katere začnemo spoznavati svet. Otrok se najlažje umiri, če ga mama stisne k sebi. Stik je osnova človeških odnosov in osnova za nadaljnji razvoj. Če telo ni spoštovano, je povsem logično, da se začne rušiti v samih temeljih. Fizični udarec pomeni, da se telo vznemiri, povzroči določeno raven stresa, ki ga je potem težko umiriti. Če ta stres povzroči oseba, ki otroku hkrati predstavlja varno zatočišče (mama, oče ali druga otroku bližnja oseba), pride otrok v konflikt. Oseba, ki predstavlja vir varnosti, postane vir nevarnosti. Tega otroški možgani ne morejo uskladiti.
Če želimo otroku kar koli dopovedati, ga moramo najprej umiriti. Šele ko se otrok fizično in čustveno umiri, se lahko z njim razumno pogovarjamo, kakšno vedenje je sprejemljivo in kakšno ne. Če ga fizično udarimo, dosežemo povsem nasproten učinek, saj njegovo telo postavimo v še večji stres. Povsem razumem, da lahko staršem prekipi. Včasih je težko umiriti otroka, ko ne zmoremo umiriti niti sebe, vendar si je treba priznati: fizična klofuta je samo znak, da jaz – kot oče ali mati – nečesa še ne zmorem. Vsi skupaj si moramo veliko bolj prizadevati, da poiščemo načine, kako v takih razmerah umiriti sebe in kako se potem na umirjen način odzvati.
Najlažje je reči, da so starši, ki fizično kaznujejo svoje otroke, grozni. Težje je tem staršem pomagati pri tem, da se bodo najprej sami počutili varno in da se bodo v varnem okolju naučili ustvarjati varno okolje tudi svojim otrokom.
