Nikoli ne govorite namesto jecljavca

Že starosta slovenskih logopedov, pedagog in surdopedagog Vilko Mazi, je v svoji knjigi Govorne motnje s posebnim ozirom na jecanje, ki je izšla leta 1935, zapisal, da »je treba odpravljanje težjih in zastarelih motenj, zlasti jecanja, slej ko prej prepustiti izkušenemu strokovnjaku. Vsako neuko eksperimentiranje bi utegnilo v takih primerih roditi nepopravljivo škodo in ga zato nujno odsvetujem.« Danes imajo strokovnjaki na voljo vsaj 300 metod za odpravljanje jecljanja. »Na Zavodu za gluhe in naglušne v Ljubljani, kjer sem bila zaposlena do upokojitve, sem najprej uporabljala metodo zavestna sinteza razvoja prof. dr. Cvetka Brajovića iz Beograda, pri katerem sem se šolala. Z dolgoletnim nabiranjem izkušenj sva jo s kolegico Jano Čepeljnik, prav tako profesorico defektologije, dopolnili z novo metodo, ki sva jo poimenovali VLAJA − vsestransko logopedsko aktiviranje jecljavcev v adaptaciji na življenjsko okolje. Izkazala se je za zelo uspešno,« pripoveduje Vlasta Podbrežnik, predsednica Društva za pomoč osebam z govornimi motnjami Vilko Mazi.

Na društvo, v katerem nudijo strokovno pomoč ljudem z različnimi govorno-jezikovnimi motnjami, se najpogosteje obračajo prav jecljavci oziroma njihovi svojci. Sogovornica svetuje, naj se vsak, ki potrebuje pomoč pri odpravi te motnje, najprej vključi v obravnavo v kateri od logopedskih ambulant (potrebuje napotnico oziroma delovni nalog svojega zdravnika), v katerih so terapevti posebej usposobljeni za odpravo jecljanja (Center za sluh in govor v Mariboru, Center za korekcijo sluha in govora v Portorožu in Zavod za gluhe in naglušne v Ljubljani, kjer nekaj logopedinj dela po metodi VLAJA). V društvu namreč le nadgrajujejo osnovno obravnavo pri logopedu, torej utrjujejo tam pridobljene veščine, seveda pa rade volje vsakomur pomagajo z nasveti in napotki, kako se spopasti s tem nadvse neprijetnim sopotnikom. Veliko koristnih odgovorov na najpogostejša vprašanja o jecljanju in pričevanja ljudi, ki so v društvu našli trdno oporo na poti do samozavestnega govora, je zbranih tudi v knjigi Vlaste Podbrežnik Jecljam! Si mi kos? – Sem si kos?, ki so jo izdali pred dvema letoma.

Prvi korak

Na društvo prvič navadno pokliče kdo od sorodnikov, saj je za večino jecljavcev najtežji prav pogovor z neznancem, pa čeprav po telefonu. »Tudi v mojem primeru je bilo tako,« pravi Sarajevčan Georgij Done, podpredsednik društva. Jecljati je začel pri osmih, devetih letih. »Hodil sem k logopedu, a sem prehitro nehal in stanje se je poslabšalo. Zaradi težav s koncentracijo sem pozneje obiskoval še psihologa in psihiatra, a brez večjega uspeha.« Leta 1990 se je z mamo odpravil na Reko k zdravilcu Lazu Grujiću, ki mu je že po dveh srečanjih tako pomagal, da je lahko sproščeno komuniciral. »Leta 1992 se je začela vojna in težave so se ponovile. Odšli smo v Slovenijo, kjer sem končal študij veterine in se zaposlil, a jecljanje in tesnoba pri stikih s strankami, nezmožnost uporabe svojega znanja ter nespretnost pri delu so le povečevali moje nezadovoljstvo s samim seboj. Pred tremi leti in pol je mama poklicala na društvo, saj sam tega nisem zmogel. Metoda VLAJA je razdeljena na tri stopnje. Zdaj sem v tretji in z rezultatom sem zelo zadovoljen. Seveda je treba vsak dan delati vaje, brez njih hitro nazaduješ,« poudarja Done, ki enkrat tedensko vodi skupino za samopomoč v društvu.

Logopedinja Vlasta Podbrežnik dodaja, da so poleg različnih vaj, ki jih delajo pri logopedu, v društvu in doma, nadvse pomembne tudi vaje govora in socialnih veščin v naravnem okolju. »Dejavnosti izven prostorov društva so ključnega pomena zlasti za jecljavce. Naučene tehnike govora in obnašanja utrjujejo v trgovini, na pošti, pri telefoniranju, na izpitu, pred mikrofonom … Večina ljudi si ne predstavlja neizmerne stiske oseb z govornimi težavami pri osnovnih vsakodnevnih situacijah, ki zahtevajo verbalni govor.«