»Sladkorna bolezen je v porastu po vsem svetu. Je pravzaprav epidemija sodobnega časa, k temu pa veliko prispevamo ljudje sami,« pravi Jožica Mikec z Malega Slatnika pri Novem mestu. Zakaj je pred tremi desetletji in pol za sladkorno boleznijo tipa 1 zbolela tudi ona, ne ve, saj je živela zdravo, veliko se je gibala, tudi suha je bila, a očitno je bila usodna viroza, ki jo je prebolela tri tedne prej, ko so se pojavili značilni simptomi za sladkorno bolezen.
Postala je neznosno žejna, ves čas je pila, v kratkem času je nepojasnjeno shujšala in hitro je pristala v bolnišnici. »Dva dneva pozneje sem že začela dobivati injekcije inzulina. To je bilo še v času, ko smo morali igle prekuhavati. V teh letih, pravzaprav desetletjih, sem šla skozi različne vrste zdravljenja in tudi različne oblike inzulina, od igel do brizgalk za enkratno uporabo pa tako imenovanih svinčnikov. Pred sedmimi leti sem dobila inzulinsko črpalko, kar je zagotovo najboljši način zdravljenja sladkorne bolezni, saj naprava dovaja inzulin 24 ur na dan, vse je programirano in prilagojeno naravnemu delovanju trebušne slinavke. A ob obrokih si še dodatno vbrizgavam inzulin,« razlaga Jožica, ki je tudi aktivna članica Društva diabetikov Novo mesto, pravzaprav je podpredsednica društva, ki sodeluje tudi na akcijah in prireditvah, kjer promovirajo zdrav način življenja, predava o zdravi prehrani in sladkorni bolezni, meri krvni sladkor in holesterol, je pa tudi aktivna v krajevni organizaciji Rdečega križa Mali Slatnik.
Vsak kandidat za sladkorno bolezen
V Sloveniji je registriranih približno 130.000 bolnikov s sladkorno boleznijo. Vsi morda niti niso registrirani, nekateri pa tudi še ne vedo za diagnozo, sploh tisti, ki bolehajo za sladkorno boleznijo tipa 2, ki jo je lažje regulirati z gibanjem in prehrano.
»Prav vsak je potencialni kandidat za sladkorno bolezen. Včasih so bile pri obolevnosti dedne zasnove najmočnejše, danes pa niso več. Vse pomembnejši je način življenja, ki postaja vse hitrejši in vse bolj napet, vse več je stresa, na voljo pa nam je vse več hitre in nezdrave hrane, ki je po okusu zelo dobra, a slabo vpliva na naše telo. Samo poglejte nekaj: v preteklosti skoraj ni bilo debelih otrok. V ambulanto je na leto prišel eden, morda dva, ki sta bila debela, danes pa so predebeli otroci vsakdanjost. A tako oni kot odrasli, če so zdravi, morajo jesti raznovrstno in pravo zdravo hrano, pri tem pa upoštevati prehransko piramido,« pravi Mikčeva, ki je po poklicu medicinska sestra. Štiriintrideset let je delala v specialistični pediatrični ambulanti novomeške splošne bolnišnice, zato o teh izkušnjah govori iz prve roke.
Sladkorna bolezen je vplivala na njeno počutje in zdravje, zato je zadnjih sedem let službovanja delala polovični delovni čas. »Zelo rada sem delala z ljudmi, sploh z otroki, in hudo je bilo, ko sem se morala upokojiti,« prizna Jožica, ki je v pokoju osmo leto, zelo rada pa se vrne v pediatrično ambulanto.
Jožica prizna: zaradi sladkorne bolezni je včasih naveličana in slabe volje. Ne le da je morala prilagoditi prehrano, pri tem jo seveda podpirajo tudi njeni domači, ves čas mora gledati, kaj in koliko poje, pregledovati deklaracije živil, tehtati, računati, da ve, koliko ogljikovih hidratov zaužije. Tudi krvni sladkor si meri nekajkrat na dan, veliko znanja pa zahteva tudi upravljanje inzulinske črpalke. »Bistvo zdravljenja in normalnega življenja s sladkorno boleznijo je, da je človek ozaveščen in da si zna pomagati. Tudi če še tako skrbiš za hrano, ki jo zaužiješ, te lahko spodnese, zato ne smeš nič prepustiti naključju, in to niti za en dan, pravzaprav niti za eno uro,« pove Jožica, ki ima v torbici, če gre od doma, vedno pri sebi čokolado in glukozo.
Pravi, da ji zelo prija gibanje, najbolj hitra hoja, zato so še kako dobrodošli pohodi, ki jih vsaka dva tedna organizira Društvo diabetikov Novo mesto in jih vodi njihova Fanika. »Tudi gibanje je del zdravljenja, brez gibanja se ravnovesje hitro poruši. In seveda pravilna zdrava hrana in inzulin,« poudari in doda, da se ji je črpalka v vseh letih vsega enkrat pokvarila, takrat je pristala v bolnišnici z zelo visoko stopnjo sladkorja v krvi, nikoli pa ni padla v hipoglikemijo oziroma nezavest zaradi nizke stopnje sladkorja, čeprav se je dvakrat zgodilo, da se prav zaradi tega ni mogla zbuditi. Kljub bolezni Jožica, ki bo konec leta dopolnila 60 let, živi polno in aktivno življenje, veseli se vsakega novega dne.