Ni vsak zdravilec, ki zdravi

Kljub vse hitrejšemu napredku znanosti in tehnologij se ljudje v stiski vse pogosteje zatekamo k naravnim in tradicionalnim oblikam pomoči. Kakšne so možnosti za alternativno in komplementarno zdravljenje pri nas, kdo so zdravilci in kako se znajti v množici ponudnikov, ki obljubljajo ozdravitev vseh mogočih bolezni, čeprav ta včasih meji že na čudež? Kakšen je odnos uradne medicine do alternativnih metod? Pogovarjali smo se z Brunom Sedevčičem, generalnim sekretarjem Združenja za integrativno medicino Slovenije. To je zdravniško združenje, ki pa ima odprta vrata tudi za zdravilstvo in zdravilce, ali povedano drugače, združuje uradno in komplementarno, to je dopolnilno medicino. Združenje je bilo ustanovljeno leta 2012 in je polnopravni član Evropskega združenja za integrativno medicino, ki svoje člane sprejema pod strogimi merili.

Lahko najprej definirate pojme uradna, komplementarna in alternativna medicina?

Po definiciji Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) je uradna medicina tista, ki se uporablja v javnih zdravstvenih ustanovah po svetu in je del javnega zdravstva. Komplementarna medicina sicer ne temelji na dokazih o učinkovitosti po medicinskih merilih, ima pa vrsto drugih znanstvenih dokazov o delovanju. Alternativna medicina pa je vrsta dopolnilnih metod zdravljenja, ki po navadi izvirajo iz tako imenovane tradicionalne medicine ali drugih postopkov, katerih uspehi se merijo na podlagi ponovljivosti, to pomeni pri določenem številu pacientov z enako diagnozo podobno število ozdravitev.

Poglejva konkretno, katere so najbolj znane komplementarne in alternativne metode?

Med komplementarno medicino WHO prišteva akupunkturo, kiropraktiko, osteopatijo in homeopatijo. Alternativnih oblik dopolnilnega zdravljenja pa je na trgu res precej. V Sloveniji imajo največ uporabnikov različne energijske metode, to je bioenergija, refleksoterapija, bioresonančne metode, tradicionalno zeliščarstvo, apiterapije, različne vrste in oblike masaž. Že bežen pregled po spletu kaže, da v Sloveniji zdravilstvo skoraj nima meja. Razni zdravilci so pri poimenovanju različnih metod zelo izvirni.

Težko se je znajti v tej množici …

Res je, zato naj bodo uporabniki pri izbiri zelo previdni, in ne zgolj previdni. Ni vsak »zdravilec« zdravilec v pravem pomenu besede in ni vsaka metoda uspešna. Žal je med njimi precej takih, ki zdravstvene težave svojih uporabnikov izkoriščajo zgolj za svoj zaslužek. Je pa na srečo tudi dovolj takih, ki svoje poslanstvo jemljejo resno in imajo pri svojih uporabnikih resnično uspešne rezultate.

Kdo je torej zdravilec?

Uradno je zdravilec tisti, ki ima vsaj osnovno medicinsko izobrazbo, veljavno, pridobljeno znotraj slovenskega izobraževalnega sistema, ali opravljen nacionalni preizkus iz zdravstvenih vsebin na Ministrstvu za zdravje RS. Preizkus lahko opravi tudi v drugih državah, vendar ga mora pozneje v Sloveniji nostrificirati. To je prvi pogoj. Drugi pogoj je seveda znanje iz metode, ki jo prakticira, pri čemer vsaka metoda deluje znotraj svojega urejenega združenja, ki postavlja pravila in pogoje, kaj je kriterij znanja. Nekateri zahtevajo večletno izobraževanje, drugi se zadovoljijo zgolj z nekajurnim tečajem.

Torej se lahko uradno zaposliš kot zdravilec?

Seveda, zdravilec je lahko tudi uradno pridobljen naziv prek nacionalne poklicne kvalifikacije, tak primer je denimo poklic refleksoterapevta. Za delovanje na trgu pa mora biti vsak zdravilec registriran, bodisi kot samostojni podjetnik bodisi kot druga oblika gospodarske družbe, v okviru katere mora imeti tudi uradno registrirano dejavnost alternativnih oblik in metod zdravljenja.

In koliko je registriranih?

Uradno je v Sloveniji registriranih okoli 860 zdravilcev. Neuradno je ta številka približno 20-krat višja.

Kako so te metode, če sploh so, uvrščene v javni zdravstveni sistem?

Komplementarno medicino lahko v Sloveniji in po večini evropskih držav prakticirajo zgolj zdravniki, ki imajo dokončan študij medicine. Razlog za to je varnost uporabnikov. Na primer, zdravnik bo prej prepoznal znake resne bolezni ali simptome in uporabnika teh storitev napotil na primerno zdravljenje. Upoštevati je treba morebitne poškodbe, na primer pri akupunkturi lahko pride do poškodb zaradi napačnega vbadanja akupunkturnih igel, pri kiropraktiki in osteopatiji pa do resnih poškodb mišično-skeletnega sistema. Pričakovano je možnost poškodb manj verjetna, če postopek izvaja zdravnik, ki se bolj tehtno odloči za tovrstno zdravljenje oziroma napoti uporabnika k zdravniku specialistu. Homeopatija pa je v rokah zdravnikov zaradi zakonodaje, ki pravi, da lahko samo zdravnik predpiše zdravilo. Ker so homeopatska zdravila v Sloveniji registrirana kot zdravila, je torej odgovor jasen. Verjetno pa tudi zdravnik prej opazi, za katere simptome gre, in postavi bolj natančno diagnozo.

Komplementarne metode se torej uporabljajo znotraj in zunaj javnega zdravstvenega sistema?

Da, vendar se v Sloveniji v javnih bolnišnicah komplementarne metode zdravljenja uporabljajo v zelo majhnem obsegu. Najpogostejša metoda je akupunktura, ki se pri nas uporablja pri protibolečinskih terapijah, ki jih pokriva tudi javna zdravstvena zavarovalnica. Osteopatije, kiropraktike in zlasti homeopatije po naših podatkih v slovenskem javnem zdravstvu ni. Bistveno bolj pa so te metode zastopane samoplačniško in torej dosegljive na prostem trgu.

Kako se je spreminjal odnos konvencionalne medicine do komplementarne in alternativne?

Zelo počasi, čeprav zopet odvisno od države do države, celine, splošne odprtosti zdravniške in preostale strokovne srenje, državne ureditve... Bolj ko je sodobna medicina temeljila na tako imenovani z dokazi podprti medicini, bolj se je ta oddaljevala od vseh pristopov, ki niso imeli dokazov po standardih medicine. V Indiji, na primer, je tudi ajurveda uradna medicina, pri nas je uvrščena pod zdravilstvo.

Kako so alternativne metode opredeljene v zdravniškem kodeksu, če lahko primerjate prejšnjega in zdajšnjega?

Bistvene razlike med njima ni. Novi kodeks zdravnikom sicer dovoljuje uporabo nekonvencionalnih metod zdravljenja, vendar zahteva, da morajo imeti znanstvene dokaze. Nikjer pa ni navedeno, kakšne in katere in po kakšnih kriterijih. Še vedno ni spremenjen Zakon o zdravniški službi, ki lahko slovenske zdravnike, če prakticirajo nekonvencionalno medicino, kaznuje z odvzemom zdravniške licence. Torej je zdravilstvo še vedno rezervirano za laično javnost, ki se teh metod priuči, zdravnike, ki imajo temeljno znanje medicine na bistveno višji ravni od laikov, pa kaznuje z odvzemom zdravniške licence, če se odločijo za prakticiranje katere izmed teh metod. Razen seveda pri tistih metodah, ki so deklarirane kot komplementarne, torej akupunktura, osteopatija, kiropraktika in homeopatija.

Kaj je torej dovoljeno in kaj prepovedano?

Dovoljeno je vse, kar opredeljuje zakon o zdravilstvu, po kriterijih, ki jih ta navaja in opredeljuje. Uporaba komplementarnih metod laikom, torej osebam brez izobrazbe, pridobljene na medicinski fakulteti, in naziva doktor medicine ni dovoljena! Zdravilcem ni dovoljeno postavljati diagnoz, niti na podlagi uporabe določenih naprav, ki jih radi deklarirajo kot medicinske. Prav tako je prepovedano, če uporabnika alternativnih zdravljenj zdravilci odvračajo od uradnih medicinskih postopkov in uradnih zdravljenj znotraj javnega zdravstvenega sistema. Prepovedano je tudi odvračanje od jemanja zdravil, ki so potrebna za odpravo določenih bolezni in bolezenskih stanj, ter od terapij, ki jih je predpisal lečeči zdravnik. V prvi vrsti pa tako zdravljenje ne sme privesti do poslabšanja stanja in imeti stranskih učinkov.

Kdo podeljuje certifikate zdravilcem?

Certifikate, ki seveda niso veljavna državna listina, lahko pravzaprav podeljuje kdor želi, zato naj bodo uporabniki posebej previdni, kajti zdravilci so pri izbiri dosežene izobrazbe sila domiselni. Naleteli smo že na tako imenovane diplomirane zdravilce, na doktorje alternativne medicine pa magistre alternativnih zdravljenj in podobno. To v uradnem šolskem sistemu ne obstaja skorajda nikjer na svetu. Obstaja pa kopica tako imenovanih neuradnih izobraževanj, ki ponujajo razne »akademske« nazive na podlagi nekajurnih tečajev. Vsi ti tečaji se opravljajo v zasebnih ustanovah in so v veliki večini primerov ustvarjeni prav zato, da se določenemu zdravilcu doda neka namišljena kredibilnost.

Torej to področje ni zakonsko urejeno?

Je, vendar v manjšem obsegu. Zakonsko opredeljeno zdravilsko licenco pri nas uradno podeljuje ministrstvo za zdravje, ki ima za to pooblastila. Vendar je bilo od uvedbe zakona o zdravilstvu leta 2006 podeljenih zgolj pet teh licenc. Načeloma bi jih glede na veljavno zakonodajo morala podeljevati zdravilska zbornica, vendar ministrstvo za zdravje javnega razpisa za ustanovitev te ni nikdar izdalo. To pa je v škodo zdravilcem, ki že zdaj delujejo na trgu upoštevajoč vse kriterije. Ti so oškodovani, ker licence nimajo. Uporabniki pa torej nimajo možnosti preveriti, kdo pogoje izpolnjuje in kdo ne, torej gre to tudi v škodo njim.

V kateri smeri se bo v prihodnje razvijalo sodelovanje med uradno medicino in alternativnimi oblikami?

Razvoj bo popolnoma odvisen od mnenja ljudi, ki imajo v slovenskem zdravstvu ključno vlogo oziroma besedo. Žal je ta po večini odklonilna.

Obstaja kakšna ocena, kolikšen odstotek zdravnikov je naklonjenih uporabi alternativnih oziroma komplementarnih metod zdravljena?

Uradno tega podatka ni možno pridobiti iz več razlogov. Glavni izmed njih je nejevernost v te metode, drugi razlog je splošna odklonilna drža slovenskega zdravstva in posledično negativne etikete lastnim kolegom, tretji razlog pa je, da ne ministrstvo za zdravje ne zdravniška zbornica ali zdravniško združenje nikoli niso opravili celovite raziskave med zdravniki. Po meni znanih podatkih je anonimno anketo o odnosu do alternativnih metod leta 2014 izvedla zdravniška zbornica. Izpolnila jo je približna osmina slovenskih zdravnikov, od teh se jih je okoli 60 odstotkov opredelilo, da jih tovrstne zadeve zanimajo in bi jih radi podrobneje spoznali, kar pa ne pomeni, da bi jih tudi prakticirali. Drugega podatka žal ni, zato bi bile vse ocene zgolj špekulacija.

Ste se vi že kdaj zdravili z alternativnimi oziroma komplementarnimi metodami?

Zaupam uradni medicini, zato v primeru zdravstvenih težav najprej posežem po tej pomoči. In tako bo tudi ostalo. Sem pa uporabljal in še uporabljam vrsto komplementarnih in alternativnih metod zdravljenja, ki so mi povečini pomagale oziroma omilile bolezenska stanja in z njimi povezane težave. Glavobole sem odpravljal z akupunkturo, bolečine v križu s kiropraktiko, razna vnetja z bioresonanco. Redno obiskujem refleksoterapevtko in fizioterapevta, ki pri svojem delu uporablja tudi naprave, ki niso ravno del konvencionalne medicine, se pa uporabljajo tudi pri regeneraciji poškodb pri večini vrhunskih slovenskih športnikov. Uporabljam čaje in tinkture tradicionalnega zeliščarstva. Vedno pa o sočasni uporabi katere koli izmed naštetih metod zdravljenja obvestim tudi svojo lečečo zdravnico, kar iskreno svetujem vsem uporabnikom teh metod.