Odgovore sta nam pomagala iskati doktor psiholoških znanosti in profesor kriminalistične psihologije na fakulteti za varnostne vede Univerze Maribor dr. Peter Umek ter mag. Miran Pustoslemšek, dr. med., predstojnik oddelka za forenzično psihiatrijo v UKC Maribor. Strogo varovani oddelek F, kjer med drugim biva zloglasni strelec Dušan Petrovčič, smo tudi obiskali.
Vojak hladnokrvno umoril policista
Redni nadzor prometa v Litiji se je v petek, 22. avgusta, sprevrgel v tragedijo. Ko je policist Damijan Kukovič, doma iz Slovenskih Konjic, ustavil rdeč avtomobil za rutinsko kontrolo dokumentov, je voznik izvlekel pištolo in policista hladnokrvno ustrelil v glavo. Hudo ranjenega očeta dveh otrok so s helikopterjem prepeljali v bolnišnico. V ponedeljek je umrl zaradi hudih poškodb.
V bliskoviti akciji so policisti prijeli storilca na domu v Gabrovki. Ker je bil ranjen, so ga odpeljali v ljubljanski klinični center. Zelo hitro se je potrdilo, da je pripadnik Slovenske vojske, med kaznivim dejanjem je nosil službeno uniformo, ni pa uporabil službene pištole. Povezan naj bi bil z oboroženim ropom, ki se je nekaj dni prej zgodil na ljubljanskih Fužinah.
Ob strašni tragediji, ki ni pretresla le policijskih vrst, temveč vso državo, so se začela postavljati vprašanja, zakaj je 26-letni Dušan Petrovčič tako surovo obračunal s policistom. Je mogoče, da je povsem izgubil stik s stvarnostjo zaradi stisk, ki so ga menda spremljale vse od otroštva? Se je besno odzval, ker je bil ob preverjanju v kriminalnem postopku? Bi bilo surovo dejanje mogoče preprečiti?
Pristojni v Slovenski vojski so vedeli za psihične težave kakor tudi domnevna kazniva dejanja Dušana Petrovčiča in mu že pred dvema letoma prepovedali ravnanje z orožjem. Prerazporedili so ga na manj zahtevna dela, nazadnje je delal v kuhinji. Zaradi psihičnih težav je bil slabo leto na bolniškem dopustu.
Storilec je o sebi pisal na blogu, omislil si je ime Pravi_zmaj. V njem je opisoval težko otroštvo, poudarjal je, da se nikoli ni čutil sprejetega v družbi, sicer da socialen človek niti ni bil, »saj nisem čutil nobenih čustev«. In še: »Moj edini prijatelj, s katerim sem se pogovarjal, je bil računalnik.« Razmišljal je o samomoru (»počutil sem se kot izmeček v temu svetu, nekaj kar je že narobe, da se je sploh rodilo«), bil je na zdravljenju zaradi motenj hranjenja, opisoval je tudi težave z ženskami. Poleg vsega omenja razmere v vojski, da je bil šikaniran, navaja sedemmesečno izvajanje mobinga ter da je zaradi vsega tega zbolel.
Ko so Dušana Petrovčiča odpustili iz zdravniške oskrbe (preden so ga izpustili, je razgrajal, grozil zdravstvenemu osebju in celo dejal, da prezira in sovraži vse policiste, da bi vse postrelil in je imel Kukovič smolo, ker mu je prvi prekrižal pot, grozodejstva ni obžaloval), je preiskovalna sodnica odredila enomesečni pripor. Ker ima diagnosticirano shizofrenijo in je vprašljiva njegova prištevnost, ga niso poslali v pripor na Povšetovi, ampak je priprt na enoti za forenzično psihiatrijo v UKC Maribor. Ker v sobi ni sam in se vede napadalno ter grozi, ga dopoldne varujejo trije pravosodni policisti, v popoldanskem in nočnem času sta dva.
Najvišja kazen za kaznivo dejanje umora je 30 let.
Dr. Peter Umek: Ta človek sovraži vse po vrsti.
Tudi sebe nima rad.
Dr. Peter Umek, doktor psiholoških znanosti in profesor kriminalistične psihologije na fakulteti za varnostne vede Univerze Maribor, ob dramatičnem dogodku analizira, kaj se dogaja v zločinskem umu, so razlogi za krutost morilcev v kvarnem otroštvu, se storilci grozodejstev sploh zavedajo realnosti svojega početja, kot tudi, v kako varni državi živimo, ob dejstvu, da je čedalje več imetnikov strelnega orožja.
Kakšen je človek, ki izjavi, da umora 39-letnega policista Damijana Kukoviča niti najmanj ne obžaluje, in govori, da sovraži policiste in bi jih pobil še več?
Ta človek ne sovraži le policistov, kot je razbrati iz njegovega pisanja, sovraži vse po vrsti, tudi sebe nima rad. Zagotovo pa sovraži vse, ki predstavljajo avtoriteto, denimo učitelje, nadrejene v vojski, policiste. Vsi mu preprečujejo, da bi delal tako, kot si sam želi. Tudi sam je napisal, da ni sposoben pozitivnih čustev, in če nisi sposoben čustvovanja, tudi občutkov krivde ne moreš imeti. Poleg tega je imel sebe za žrtev in s tem upravičuje svoje dejanje.
Litijskega morilca najbrž ni naredila vojska: se morilec rodi ali ga vzgojimo?
Ta fant je imel težave že kot osnovnošolec in srednješolec. Kot je zapisal v blogu, ga sošolci niso sprejemali, celo tepli so ga. V srednji šoli se je dogajalo podobno, poleg tega je menil, da je večina učiteljev nesposobna in zato v šoli nima kaj početi. Ne vem, kakšen je bil kot otrok, vaščani so ga okarakterizirali kot posebneža. Torej je Petrovčič v vojsko že prišel s številnimi osebnostnimi težavami. Ker pa tam vlada hierarhija, ki jo fant težko prenaša, so se njegove težave samo še stopnjevale. Na vprašanje, ali se storilci najhujših kaznivih dejanj rodijo ali jih vzgojimo, ni enostavno odgovoriti. Prav gotovo je vzdušje, v katerem odrašča otrok, zelo pomembno, kot tudi prirojene osebnostne značilnosti otroka. Nevroznanstveniki, ki preučujejo strukturo in delovanje možganov, ugotavljajo kar nekaj posebnosti v strukturi in delovanju možganov pri storilcih hujših kaznivih dejanj.
Če se je Dušan Petrovčič počutil žrtev in je tako odreagiral – kako to, da se ljudje ne morejo nadzorovati, da se ne bi znesli nad drugimi? Kaj mislite o motivu njegovega okrutnega dejanja?
O tem sem že nekaj rekel. Težko bi govoril o posebnem motivu. Lahko je prevladala jeza ali pa strah, da ga bodo prijeli – osumljen je bil ropa – in je reagiral impulzivno. Mogoče se sploh ne zaveda in se tudi ni zavedal tega dejanja, kot menijo nekateri psihiatri. Je pa o tem fantu res premalo znanega, da bi podal bolj veljavno sodbo.
Slovenska vojska ga je zaradi odklonskega vedenja odmaknila od orožja. Ali menite, da bi tragedijo lahko preprečili, če bi se ustrezneje odzvali na prijave domnevnih pritiskov, ki naj bi jih bil deležen, ali ob prebiranju vojakovih zapiskov na blogu?
Vojak je bil večkrat obravnavan, ne vem pa, ali so ga obravnavali psihologi in psihiatri. Predstavljam si, da je s svojim vedenjem povzročal kar precej preglavic nadrejenim. Verjamem, da je bil zato večkrat opomnjen in verjetno tudi kaznovan, ali je šlo za mobing, pa ne morem soditi. Da je bilo z njim nekaj narobe, kaže že dejstvo, da so ga sicer v vojski obdržali, vzeli pa so mu orožje. To ga je moralo močno prizadeti in gotovo se je počutil ponižanega. Blog piše danes mnogo ljudi in ne verjamem, da so njegovi nadrejeni sploh vedeli, da ga piše. Če bi njegov blog prebral psihiater, bi gotovo spoznal, kakšne duševne težave ga tarejo, in bi verjetno tudi ustrezno ukrepal. O njegovi zdravstveni psihiatrični oskrbi nisem ničesar prebral, tudi napisano ni bilo ničesar.
V zapiskih na blogu je opisal svoje življenje kot žalostno zgodbo. Imel naj bi težko otroštvo, nikoli se ni čutil zares sprejetega v družbo, pogovarjal naj bi se z računalnikom in ne z ljudmi. Se iz tega morebiti da izluščiti, kako to, da se je odločil za vojsko?
Njegova samopodoba je bila na psu. Lahko se je odločil za službo v vojski iz materialnih razlogov, mogoče pa zato, da bi, predvsem v očeh drugih, pridobil veljavo. Kot vojak se je hotel izkazati in to mu je delno tudi uspelo, vsaj na fizičnem področju, saj je zdržal mnogo naporov, ki jih drugi, čeprav telesno močnejši, niso. Psihično pa seveda ni zdržal in domnevam, da so se njegove duševne težave samo še stopnjevale.
Ženske je menda iskal prek oglasov: »Sprobal sem več kot 300 oglasov, več kot 1000 žensk poskušal kontaktirati na straneh, a z nobeno osebo se nisem moral pogovarjati.« Kaj to pove o moškem?
Očitno je imel težave z navezovanjem stikov, posebno pa še z ženskami. To kaže na njegovo res slabo samopodobo in na strah, da bi ga kot slabiča zaznale tudi partnerice. Kot sem prebral, je z eno imel stike nekaj časa, potem je zveza razpadla. Pa še o tej zvezi piše več o tem, koliko je bil sposoben seksati, o kakšni navezanosti ali čustvih pa skoraj nič.
Po podatkih naj bi bilo pri nas vse več lastnikov orožja. Kako je to povezano z občutkom ogroženosti oziroma varnosti?
Nezakonitega orožja je pri nas verjetno kar precej. Zanimivo, da mnogi kupijo orožje pod pretvezo, da ga potrebujejo, ker se počutijo ogrožene. Največkrat se izkaže, da z njim ogrožajo druge.
Umori. Napadi. Samomori. Ali policijska statistika na Slovenskem opaža njihovo povečanje?
Kot poznam policijsko statistiko, umorov in razširjenih samomorov vsaj v preteklih letih ni bilo prav veliko, gotovo pa manj kot v nekaterih primerljivih državah. Letos pa se kaže povečevanje nasilnih kaznivih dejanj in predvsem umorov v družinskem krogu. Morda k temu prispeva slabo socialno-ekonomsko stanje, ki na posameznika deluje kot močan stres in mnogi se z njim ne znajo spoprijeti. Tako se poglabljajo medsebojne težave in nekateri jih na žalost ne znajo reševati drugače kot z nasiljem.
Mag. Miran Pustoslemšek, dr. med.: Smo brez pedopsihologov in pedopsihiatrov
Za dodatna pojasnila se odpravimo v enoto za forenzično psihiatrijo, ki deluje v okviru psihiatričnega oddelka UKC Maribor. Pred pogovorom s psihiatrom in predstojnikom mag. Miranom Pustoslemškom, dr. med., tudi antropologom, kolumnistom in avtorjem knjige Počasi, počasi, se sprehodimo do oddelka, v katerega jedro sicer ne smemo.
Pokukamo v pacientom namenjeno telovadnico ter s pogledom oplazimo tudi dvorišče na prostem z mizo za namizni tenis. Vsa območja za sproščanje in gibanje varujeta neprebojno steklo in kovinska ograja. Rešetke na oknih so prosojne, izdelane iz umetne mase. Po Pustoslemškovih besedah zaradi prijetnejšega videza, saj kovinske palice na oknih samodejno sprožajo stigmo.
Tako oznaka nadstropja, kjer je t. i. oddelek F, kot znak za prepoved kajenja sta združeni na enem samem papirnatem listu, nalepljenem ob pred kratkim zakitani steni. »Prej sta bili tu kovinski ploščici z oznakama, potem pa smo nekega dne ugotovili, da ena ploščica manjka. V nepravih rokah lahko seveda ogrozi pacientovo ali drugo življenje. Manjkajoče ploščice še do danes nismo našli,« pojasni naš sogovornik in nam tako slikovito razloži, zakaj previdnost nikakor ni odveč.
Forenzika pomeni znanje različnih strok, ki prispevajo k razkrivanju kaznivih dejanj. Kako pogosto jo vključujete v svoje delo?
Ne gre za razkrivanje kaznivih dejanj. Obravnavamo paciente, ki imajo duševno motnjo in so v povezavi s to zagrešili kaznivo dejanje v stanju neprištevnosti, zato jim je sodišče izreklo ukrep obveznega zdravljenja in varovanja v bolnišnici. Zdravimo pa tudi pripornike in obsojene osebe, za katere obstaja indikacija za bolnišnično zdravljenje psihične motnje. Lahko so nastanjeni pri nas ali v zavodih za prestajanje kazni zapora in imajo status zapornika ali pa so še priporniki v kazenskem postopku. Nekateri imajo tudi občasne izhode, a seveda le tisti, za katere presodimo, da niso več nevarni sebi in drugim.
Skupni imenovalec vaših pacientov je storjen zločin v stanju neprištevnosti. Kaj to sploh je – zgolj neko kratko obdobje?
Ni nujno. Lahko gre za krajše akutno stanje zaradi zaužitja psihoaktivne substance ali alkohola ali trajnejšo motnjo, denimo iz shizofrenega kroga. Tedaj bolnik patološko zaznava svet okoli sebe, morda med blodnjami ali zaznavnimi motnjami. Kadar ima kdo prisluhe, sliši glasove, ki mu pravijo, naj nekoga ubije, in to tudi stori, to stanje zagotovo opredelimo kot neprištevno.
Ali lahko prav vsaka oseba v določenih okoliščinah postane neprištevna?
Seveda, vsakdo lahko postane neprišteven, denimo v stanju intoksikacije, psihoze, kakšne druge zmedenosti, ob vročini, pri možganskem tumorju ali internističnem obolenju oziroma infekciji. Torej, lahko se zgodi povsem iz zdravstvenih vzrokov.
Vaš oddelek, prvi tak v Sloveniji, je bil zares odprt šele poleti pred tremi leti. Zakaj tako pozno?
Dolga in zapletena zgodba. V nekdanji Jugoslaviji je področje hospitalne obravnave oseb z duševno motnjo v zaporih pokrival Zagreb, po njenem razpadu pa je, kot vidite, trajalo kar dvajset let, da smo forenzični oddelek dobili tudi v Sloveniji. Obravnava oseb z izrečenim ukrepom obveznega zdravljenja je potekala na manjših specializiranih enotah, večinoma pa v vseh psihiatričnih bolnišnicah, kjer so zasedali kapacitete za nujne primere. Težav pa s tem še ni konec, saj imamo od namenjenih dveh etaž še vedno odprto le eno, pripravlja pa se odprtje polovice druge, kar še vedno ne bo pokrilo osnovnih potreb.
Nam lahko zaupate trenutno število pacientov in osebja, tako zdravstvenega kot varnostnega?
Imamo le trideset postelj, kar je absolutno premalo, saj smo imeli skoraj vse leto po 45 pacientov. Nekateri so torej spali na zasilnih ležiščih. Te razmere so izjemno težavne tako s strokovnega, etičnega kot varnostnega vidika. Najkrajšo seveda potegnejo najbolj občutljivi pacienti – tisti suicidalni ali akutno psihotični, globoko depresivni. Imeli smo najmanj dvajset primerov, ko takšnih ljudi nismo mogli sprejeti, saj jih nimamo kam dati. Zdaj pa si predstavljajte stisko takega človeka, njegovih svojcev pa ne nazadnje tudi osebja, zdravstvenega in drugega.
Skrajnih dejanj, umorov in poskusov umora ter spolnih deliktov je po globalnih statistikah čedalje več. Zakaj?
Razlogov je več. Eden od ključnih je urbanizacija. Človek v urbanem okolju je, kar zadeva duševne motnje, bolj ranljiv. Pri tem imajo svojo vlogo tudi finančne stiske in pritiski ter z njimi povezana pričakovanja, ne nazadnje pa tudi večji odstotek uporabe psihoaktivnih substanc. Danes je pristop k zdravljenju oseb z duševnimi motnjami na splošno precej liberalen in zato se mnogi ne zdravijo ali pa so v postopek zdravljenja vključeni prepozno. Včasih je bilo manj skrajnih primerov nasilnih dejanj tudi zato, ker je bil sistem bolj represiven in so koga morda hospitalizirali in stigmatizirali po nepotrebnem.
Vaši pacienti, prevladujejo moški, so tukaj na zdravljenju od približno pol leta do pet let. Koliko se jih popolnoma pozdravi?
Kar precej, predvsem tisti s t. i. prvo psihotično epizodo, v kateri človek zagreši kaznivo dejanje. Možnosti rehabilitacije so, seveda pa je treba človeka potem spremljati tudi naprej med obveznim ambulantnim zdravljenjem vsaj še dve leti.
Imajo pacienti v resnici dovolj možnosti za pravo ozdravitev, glede na to, da jim stik z živalmi, naravo, delo na vrtu, ki je najboljša naravna terapija, niso omogočeni, pa tudi težko se počutijo koristne, saj nimajo nikakršne možnosti zaposlitve in zaslužka, predvsem tisti, ki so pri vas dlje?
Za forenzične paciente z dolgotrajno nastanitvijo država nujno potrebuje posebno ustanovo. To je zares velik hendikep, vendar za zdaj ne vidim rešitve. V tujini takšne ustanove vse omenjeno imajo in tudi v Sloveniji to moramo dobiti. Že zdaj bi lahko v tem pogledu v naši ustanovi marsikaj naredili, pa smo na kadrovskem minimumu.
Koliko vas je?
Dva psihiatra, vključno z menoj, polovica klinične psihologinje in le tretjina socialne delavke, ker sta zaposleni tudi drugje, ter ena delovna terapevtka. Katastrofa. Samo negovalnega osebja je dovolj, medtem ko imamo pravosodnih policistov prav tako premalo – le osem, ki delajo v izmenah. O drugih podrobnostih iz varnostnih razlogov ne morem govoriti.
Iz etičnih razlogov tudi ne želite razpravljati o trenutno najbolj razvpitem primeru Dušana Petrovčiča, ki je vaš pacient, zato vas prosim, da mi odgovorite hipotetično. Ali je mogoče, da ima kdo od vaših pacientov s shizofrenijo, ki se že od mladih nog počuti tujca v svojem okolju, je nerazumljen in ga vrstniki zato zasmehujejo, ustrahujejo, v resnici tudi avtistično motnjo ali aspergerjev sindrom in bi bil danes – če bi bil že v otroštvu primerno zdravljen oziroma obravnavan – morda celo družbi zelo koristen državljan, znanstvenik?
Seveda ta možnost obstaja. (Zavzdihne.) Takšnih otrok je veliko. Koliko je država doslej sploh vlagala v zdravljenje duševnih motenj mladostnikov? Še danes so cele regije, kot sta koroška in prekmurska, brez specialistov pedopsihiatrov in pedopsihologov. (Naredi premor, preden odločno doda.) Nekje se potem to pozna.
